Žalost, groza, obup ... Vse to je mogoče izreči ob dogajanju v Gradcu. Nepredstavljiva je bolečina staršev, sorodnikov in prijateljev vseh tistih, ki se v torek niso in se tudi nikoli več ne bodo vrnili iz šole. Razumljivo je, da smo pretreseni ob podobah, ki jih je mogoče uzreti dobesedno za mejo, skorajda na domačem pragu. Tako blizu se streljanje v šoli še ni zgodilo. Vseeno pa bi se morali v trenutkih, ko so nam okoliščine dogodka povsem nepoznane, vzdržati raznih vrednostnih sodb o dogodku in storilcu. Če bi bili primeri vedno tako enoznačni, kot sklepa javnost, bi jih najbrž lahko že zdavnaj preprečili. Zelo povedno je denimo tudi to, da se je na družbenih omrežjih najprej usulo ogromno komentarjev, da je povzročitelj bržkone tuj državljan. Ne, spet napačna sodba, bil je domačin, "eden izmed nas". Tudi razno teoretiziranje o brezčutnih otrocih in prav takih starših le nekaj trenutkov po dogodku strokovno ni na mestu, kvečjemu pripomore še k večjemu občutku strahu in nemoči v družbi, ki najprej potrebuje pomiritev.
Prioritete v družbi bi morale biti več kot očitno drugačne in tudi vidne navzven, v političnih odločitvah
Vsak posameznik, prav tako pa tudi šola in dogajanje v njej so ogledalo družbe. Kar sejemo, bomo želi, nam je menda jasno. In kdaj, če ne zdaj, bomo spoznali, kaj je v življenju resnično pomembno? Kakšen smisel ima v družinskem okolju, v šoli, na delovnih mestih, v javnem prostoru netiti sovraštvo do tistih, ki mislijo, izgledajo ali čutijo drugače, zakaj tolerirati ustrahovanje, koliko tekmovalnosti in komolčarstva pri kovanju dobičkov še lahko prenesemo? Nas sploh zanima, kako se počuti nekdo ob nas, se zavedamo, da so med nami tudi ljudje, ki so se znašli v duševni ali drugi stiski? Se sploh še pogovarjamo in slišimo?
Na vsakem koraku bi si morali prizadevati za bolj prijazno, strpno, vključujočo in solidarno družbo. Z militarističnim diskurzom, nenehnim prepričevanjem, da moramo več denarja vložiti v obrambo in oboroževanje, celo s pozivi k oboroževanju civilnega prebivalstva, ki smo mu bili priča že tudi pri nas, se od tega cilja zelo oddaljujemo. Kot orožje že zaradi svojega imena ne more in ne bo končalo vojn ter prineslo miru, orožje tudi ne more biti rešitev za vse, kar se je nakopičilo v družbi. Marsikdo bo najbrž dano situacijo izkoristil za vnovično promoviranje psihoterapevtov v šoli, a to nikakor, kot tudi ne zaklenjena šolska vrata in morebitni drugi represivni ukrepi, ni prava rešitev za težave.
Konec pouka se bliža, le še malo časa je za spremembo ocen, pritiski – tisti, ki si jih naložijo sami, pritiski staršev, učiteljev in družbe – na učence in dijake niso majhni. Imejmo to v mislih, kot tudi, da so otroci in mladostniki gradniki prihodnosti v medgeneracijskem sožitju. Zatorej bi morale biti prioritete v družbi več kot očitno drugačne in tudi vidne navzven, v političnih odločitvah, pri tem, za kaj namenjamo denar, kako delujemo. Dobili smo že dovolj bolečih opomnikov, res jih ne potrebujemo še več.

