(INTERVJU) Večerov športnik Štajerske Rok Možič: Ob nagradah razmišljam, kako biti najboljši

Prireditev, ki je spremljala izbor Večerova osebnost Štajerske, je tudi letos zaradi razmer odpadla, zato smo izkoristili priložnost in plaketo najboljšemu športniku po izboru Večerove komisije podelili v Ljubljani. Tja je odbojkarja Roka Možiča oče Peter za izbor slovenskega športnika leta dostavil iz Verone, kjer si od tega poletja služi odbojkarski kruh. In v Cankarjevem domu je prejel tudi nagrado za najbolj obetavnega slovenskega športnika. "Takoj po prireditvi se odpravljam domov. No, v drugi dom, v Verono," je bil kar malce zmeden 19-letni Mariborčan. Obe nagradi si je prislužil z odličnimi igrami še v dresu OK Merkur Maribor, ki je po skoraj treh desetletjih slavil državni naslov, in kot najmlajši član slovenske reprezentance, ki je na evropskem prvenstvu tretjič osvojila srebrno medaljo. Sploh v klubskem dresu je bil njegov doprinos izjemen, v reprezentančnem je dokazal, zakaj je up prihodnosti. Za kako dragocenega mladeniča gre, pa dokazuje tudi pri naših sosedih, saj vleče mlado italijansko moštvo in je po učinkovitosti v samem vrhu lige.

"Nagradi bosta krasili stene v stanovanju v Veroni. Ob njiju bom razmišljal, kaj še lahko naredim boljše, da bom nekoč eden najboljših odbojkarjev na svetu," visokih ambicij ne skriva Možič. Čast mu je biti tudi v družbi športnih nagrajencev Večera iz preteklih let, Štuhčeve, Gajserja, Trstenjakove, Rogliča: "To me bo vodilo, da postanem vrhunski športnik kot oni."

Vas takšne nagrade v resnici motivirajo ali čez čas samo greste mimo lovorik?

"Zelo ponosen sem vsakič, ko prejmem kakšno nagrado. In ko na kakšni podelitvi vidim stare posnetke, kaj smo vse osvojili, mi samo še dvigne motivacijo. Z veseljem se spomnim za nazaj. V Mariboru sem pustil vse medalje, moja soba je bolj kot ne samo še za takšne stvari ali pa, če kdo pride na obisk, mu ata in mama ponudita prenočišče. Živimo v najvišjem nadstropju in sem na lesen tram ob vsaki medalji zabijal žeblje. Kakšnih dvesto že imam obešenih, na policah pa tudi ni igrač in drugih stvari, ampak le vse lovorike ter fotografije z velikih tekmovanj z mamo in očetom ter kakšnimi igralci, ki so bili moji idoli."

Katere lovorike vam pomenijo največ?

"Zagotovo mi je v velik ponos prvi naslov državnih prvakov z mojim domačim klubom. Nazadnje so ga pred 28 leti osvojili s svojim očetom. Še zdaj dobim kurjo kožo in malo solz, ko se spomnim teh tekem. Kako smo izgubljali z 0:2, veliko poškodb in na koncu v dveh tekmah zmagali s 3:2. To mi bo ostalo za vedno. Pa prva medalja s članskega evropskega prvenstva, na 'žalost' le srebrna, kar pa je vrhunski pokazatelj, da je slovenska odbojka na najvišjem nivoju že nekaj let. Vsi smo si želeli zlata, malo nam je zmanjkalo, ampak verjamem, da nam lahko uspe, ker dobro delamo z mladimi in bodo še prišle generacije, ki bodo na tako visokem nivoju."

Do finala v Katovicah ste bili vi edini v reprezentanci brez kolajne ...

"Ja, zdaj jo imamo vsi, a nihče še zlate. Odslej si želim le še njo."

Kar nekaj izzivov je še pred vami, medalja s svetovnega prvenstva, nastop na olimpijskih igrah ... Bo šlo s to zlato generacijo, ki je že v zrelih letih?

"Letos smo v krstni sezoni prikazali vrhunsko predstavo v svetovni ligi. Žal smo bili četrti, mislim, da bi si zaslužili medaljo, a pokazali smo, da smo svetovna velesila. V 2022. nas čaka drugo svetovno prvenstvo, zagotovo si vsi želimo medaljo in mislim, da je dosegljiva. Res so eni malo starejši, imajo družine, mogoče se bodo odločili za zaključek reprezentančne kariere, česar si ne želim. Želim si, da bi ostali skupaj v čim večjem številu mogoče tudi do Pariza 2024."

Verjetno niste edini dokaz, da ima slovenska odbojka svetlo prihodnost?

"Mislim, da delamo dobro z mladimi, tudi moj oče v Mariboru. Vsakič, ko se vidiva, ga vprašam: 'Imamo koga? Lahko pridejo gledat igro v Verono. Jim lahko kako pomagam?' Cilj je, da jih spravimo na čim višji nivo, da bo prišla naslednja generacija, ko bo prišel čas za slovo te. Že zdaj jih vidim nekaj, da se mi pridružijo, da ne bom več najmlajši in da posežemo po najvišjih rezultatih."

Bi si koga odpeljali v Verono?

"So me že spraševali, kdo je moj soigralec z odbojke na mivki. To je Rok Bračko, tudi iz Maribora, eden od potencialov. Zdaj igra za Maribor, in če bo naredil še korak naprej, se mi bo mogoče pridružil."

So zdajšnji reprezentančni soigralci Urnaut, Čebulj, Kozamernik ..., cela garda, vaši idoli iz otroških let?

"So. Ko sem bil otrok, sem rad pobiral žoge, brisal parket, karkoli je bilo mogoče, samo da sem bil blizu njih. Moj oče je bil nekaj časa pomočnik selektorja. Bilo je neverjetno, že kot desetletnik sem si z njimi podajal žogo, potem pa že pri 16 letih treniral z njimi. Še vedno so moji idoli, zgledujem se po njih, veliko mi pomagajo."

Vzornikov vam ni bilo treba iskati v tujini ...

"Prva je bila vedno slovenska reprezentanca, potem pa svet. Še vedno izpostavljam Wilfreda Leona, ki je mogoče eden najboljših igralcev na svetu, tu je spektakularni Earwin N'Gapeth, Francoz, ki ima vedno nore predstave, reši neverjetne žoge. Ko smo z Verono igrali proti njemu, je naredil potezo, ki se bo še dolgo vrtela. Šalili smo se, da 'zdaj smo pa slavni'. Pa ne, ker bi mi naredili nekaj dobrega, ampak zato, ker je on. On je bil kot neki 'šovman', moj idol, ampak ko je na drugi strani mreže, ni več spoštovanja oziroma strahu, ne bojim se ga."

Z Verono igrate prav proti omenjenima. Torej vam ni žal, da ste se odločili za Italijo?

"Zagotovo ne. Mislim, da sem ujel pravi čas za odhod iz Maribora, saj sem osvojil vse, kar se je dalo. Mogoče bi bila lepa izkušnja liga prvakov, ampak mislim, da je bila Verona boljša opcija. Močnejša liga, vsaka tekma je težka, zdaj sem malo bolj na očeh svetovne odbojke. Vsi vidijo, kdo je Rok Možič, kaj lahko pokaže."

Kako gledate na svoj razvoj, boste kmalu odšli v še večji, močnejši klub?

"Zdaj razmišljam o vsaki tekmi posebej, verjetno bom pa še naslednje leto v Veroni. Za kasneje pa ne vem ... Če bodo poskušali sestaviti močnejšo ekipo, lahko ostanem še kakšno leto. Zagotovo je moj cilj osvojiti scudetto, to je italijansko ligo, pokal, superpokal, vse, kar se da. Če z Verono ne bo mogoče, se bom, če bo možno in če bom na dovolj visokem nivoju, preselil v močnejši klub. Že zdaj, kamorkoli smo šli, so me spraševali, ali bi mogoče želel igrati za njih. Neke ponudbe prihajajo tudi iz Rusije, Poljske."

Slišali smo, da se v Dallasu lepo prodajajo dresi Luke Dončića, kako je z vašim v Veroni?

"Odkar imamo nove drese, mi je že dosti ljudi pisalo, ali se jih da kupiti, če lahko kaj 'zrihtam'. Mislim, da bo klub kmalu začel prodajo, trgovino, tistim, ki jim dosti pomeni, bližnjim, pa tudi kdaj podarim svojega."

Verona ima tudi nogometnega prvoligaša, se po priljubljenosti lahko kosate z njim?

"Na žalost je v Italiji nogomet na prvem mestu, tudi v Veroni ni nič drugače. Igrajo dobro, imajo stadion za 35.000 ljudi, ampak mislim, da se lahko zgodi podobno kot v Mariboru, če bomo delali dobro. Vemo, da je bil Maribor vedno nogometno mesto, na koncu pa smo mi osvojili naslov in oni ne, tehtnica se je malo nagnila na našo stran. Ne moreš pa reči, da si prevladal nad nogometom."

Torej neke vzporednice med vašima mestoma obstajajo ...

"Kot smo v Mariboru naredili zgodbo, bi si jo želel v Veroni. Ko narediš črto pod kariero, se spomniš, kaj si osvojil, s kom in kako. Če greš v najboljši klub na svetu z najboljšimi igralci, imaš seveda vrhunski rezultat, če pa to storiš z mlado ekipo in z domačimi igralci, je to še nekaj dodatnega, kar te spominja celo življenje."

Ste mlad, energičen, družaben fant. Kako se znajdete v mestu, koliko zabave si lahko privoščite?

"Za zdaj mi je vse všeč, vse imam blizu, veliko je znamenitosti, lepa arhitektura, arena. Rad grem na pijačo s soigralci, na večerni sprehod, vesel sem velikega števila turistov. Sicer pa ob prostih dneh čim več počivam ali pa gremo na kakšno destinacijo zunaj mesta, v Milano, enkrat smo šli na Gardsko jezero. Največ časa sem v dvorani in doma, najdem pa tudi kakšne kotičke v mestu."

Se je v mestu Romea in Julije našla že kakšna Julija za Roka?

"Moram reči, da se že spoznavamo z mladenkami. Imam srbskega soigralca, ki ima tam rojakinje študentke, in se družimo z ženskim spolom, haha."