"Znova je tu naše majhno, vendar vse bolj pomembno zatočišče: majhno osvobojeno ozemlje za poezijo, prozo in dramatiko. Tokrat v preddnevih svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic …" Tako je pisalo na vabilu za petkov večer v Vetrinjca. Petkov večer za literaturo, in to mlado literaturo? Ja, v Mariboru je ta termin že dolgo rezerviran tudi za to. Literarna delavnica na II. gimnaziji se je vedno dogajala takrat, ko gredo drugi mladi na žur. To ne pomeni, da mladi, ki so hodili na delavnico, niso šli potem na žur, pomeni pa, da so imeli žur tudi pred običajnim žurom. Ker kdo bi pa hodil v petek zvečer na nekaj, kar bi mu bilo mučno?
Majhno osvobojeno ozemlje za poezijo, prozo in dramatiko
Tako sem si mislila, pa bila potem vseeno presenečena. Niso bili samo mladi, bili so tudi njihovi starši in drugi starejši podporniki, vsi skupaj so čisto prav lepo zapolnili vse kotičke prireditvenega prostora ob BarCodi (ali Baru Coda, kdo bi vedel) in pred njim. Družili so se že od petih, izdelovali priponke z najljubšimi verzi in sploh izmenjevali verze in knjige, ko sem sama ob devetih, dve uri po začetku literarnega večera, odšla, so se oni šele prav ogreli. Mogoče romantiziram, ampak to je neki čisto drugi Maribor. Saj je na nekaterih prireditvah ob Dnevih knjige v Mariboru podobno tovariško podporno vzdušje, ampak iskrene mladostne energije pa seveda ni, ker je pač ne more biti. Tistih občutkov, da ti je to res pomembno, da si tega res vesel, in da ti je tudi še malo nerodno. Ali pa ti sploh ni nerodno, ker si samozavesten nastopač, dokler si pač lahko.
In tudi teme in motivi so v literaturi te generacije res drugačni ali jih vsaj predelujejo na svoj način. Začelo se je z uglasbeno ribo Faroniko, ki jo človek roti, naj ne zamahne s plavutjo in s tem potopi sveta. Kako lahko prastar ljudski motiv zveni kot krik, molitev generacije! In pozneje smo poslušali v uglasbitvi istega izvajalca - pevca in kitarista Jaša Helerja - še pesem Nuše Ornik o odnosu do nečloveških živih bitij. Ne prav vesela pesem in melodija, ampak lepo so se pozibavali ob njej. Ob uglasbenih manifestih generacije je svojevrstno izstopala tudi dramatika. Predvsem "produkcijska drama" Nike Švab, kot da neposredni, ironiziran vpogled v projiciran računalniški zaslon producentke festivala. Različne oblike spraševanja o različnih pogojih ustvarjanja in življenja torej, pa naj gre za naslavljanje odgovornost človeka do narave ali ministrstva za kulturo do kulturnih ustvarjalcev. Vmes pa res dobra poezija Nike Gradišek in Mile Kodrič Cizerl. Mila Kodrič Cizerl je imela v roki še čisto svež, topel knjižni prvenec, J+J, in to je bila njegova mariborska premiera.
Kvirovska Visoka pesem
"Prepoznavno poetiko pesniške olimpijke Mile Kodrič Cizerl zaznamujejo presunljive, kruto-lepe podobe v pesmih epsko dolgega diha. V njenem prvencu J + J se podaja na pogumno pot iskanja ljubezni v svetu, v katerem neustavljivo vre. Skozi zgodbo Jezusa in njegovega ljubimca v brutalno rahločutnem slogu upesnjuje intimen odnos do krščanstva ter kvirovske ljubezni v 21. stoletju, ob tem pa brezkompromisno podčrta nujnost vseh oblik ljubezni – kot temeljne kozmične sile in vrednote." (O pesniški zbirki J+J, spletna stran Dveh lun)
Razlogov za praznovanje je bilo še več: Zbirka J+J ni samo prvenec Mile Kodrič Cizerl, ampak je tudi prvenec Dveh lun, Zavoda za poetizacijo sveta, ki ga vodi Nina Medved, duša teh večerov, te scene in literarne delavnice II. Gimnazije. (Nina Medved in Helena Zemljič sta bili tudi mentorici in urednici pesnice oziroma pesniške zbirke.) Večere moderira Ajda Strajnar, gostiteljica Nina pa nastopi na koncu in poveže dele večera – citate iz literarnih del in izrečenih misli – v pesem večera. Mogoče romantiziram, ampak ko jih poslušaš in gledaš, res verjameš, da je literatura res pomembna. Pa želiš si, da Faronika še ne bi zamahnila s plavutjo.
