V minulih dneh je umrla filmska in gledališka ustvarjalka Marta Frelih. Vsestranska ustvarjalka se je leta 1967 rodila v Mariboru v družini, ki je bila tesno povezana z gledališko ustvarjalnostjo - njen oče je bil znan slovenski režiser in gledališki ustvarjalec Emil Frelih.
Leta 1992 je diplomirala iz kostumografije in modnega oblikovanja na Neue Kunstschule v Zürichu, dve leti zatem pa še na pedagoški fakulteti v Mariboru. Leta 2002 je magistrirala na ljubljanski AGRFT, leta 2007 pa doktorirala iz humanističnih znanosti (kostumografija, umetnost) na kölnski fakulteti za humanistične študije.
Kot kostumografka in scenografka je ustvarjala za številne operne, gledališke, baletne predstave in kabarete za gledališke in operne hiše v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Švici in Franciji, pripravila pa je tudi trinajst samostojnih fotografskih in kostumografskih razstav. Že v času študija na AGRFT je posnela svoj prvi dokumentarec I. Kobilca – portret slikarke (2008), kmalu zatem pa še film Alma M. Karlin – samotno potovanje (2009), za katerega je na portoroškem filmskem festivalu prejela vesno za najboljši dokumentarec in za kostumografijo. Še isto leto (2009) je posnela kratki dokumentarni film Indijska dežela Gujarat, kot kostumografka pa je sodelovala pri filmu Vandima (2012), ki ga je režirala Jasna Hribernik. Pravljična opera Obuti maček Césarja Cuija, za katero je poleg uprizoritvenega koncepta ustvarila celostno scensko in kostumsko podobo, predstavlja njen debi s področja operne režije.
Celostni vizualni svetovi
V SNG Maribor so ob slovesu Marte Frelih zapisali, da je ustvarjalka "s svojimi umetniškimi vizijami zaznamovala tudi delovanje Slovenskega narodnega gledališča Maribor. V naši hiši je ustvarila vrsto domiselnih in likovno izčiščenih kostumografij in scenografij za operne, dramske in baletne produkcije, s svojo občutljivostjo za gib, barvo in detajl pa soustvarila številne nepozabne podobe mariborskega odra, nazadnje je leta 2014 režirala otroško pravljično opero Obuti maček.
Opus Marte Frelih je širok – bila je kostumografinja, scenografinja, raziskovalka in režiserka, ki je svoje znanje neprestano nadgrajevala ter ga povezovala v celostne vizualne svetove. Slovenski kulturni prostor je obogatila s pomembnim opusom dokumentarno-igranih filmov, kjer je posebno pozornost posvetila portretom velikih ustvarjalk, med drugim Ivane Kobilce, Alme M. Karlin, Rite Vavpotič in Ite Rine.
V SNG Maribor se bomo spominjali njene predanosti, umetniške radovednosti in redke sposobnosti, da je vsako uprizoritev obogatila z lastno vizijo in s tankočutnim razumevanjem gledališkega sveta. Njena zapuščina ostaja del naše zgodovine in našega odra."
"Od malega sem nenehno risala kostume"
V intervjuju za Večer ob operi Obuti maček leta 2015 je novinarki Meliti Forstnerič Hajnšek govorila o svojih umetniških koreninah in aspiracijah:
"Od malega sem nenehno risala kostume. K nam domov je hodila Vlasta Hegedušić, kostumografinja v Operi SNG Maribor, ki je veliko delala z očetom. Triletna sem občudovala njene kostumske skice in barve. Tudi druge kostumografke so hodile k nam in to se mi je tedaj zdel sanjski poklic. Za vsakega gosta, ki je prispel k nam, sem po natančnem opazovanju narisala eno skico. Že v vrtcu sem to počela in vsakega narisala po njegovem značaju. Kot otrok sem hodila v teater. V Veroni sem kot sedemletnica videla Dominga in Pavarottija v njunih najboljših letih. Z očetom sem spoznavala gledališki svet, tudi v garderobe sem lahko hodila. Ko sem študirala likovno pedagogiko na mariborski pedagoški fakulteti, sem bila asistentka Hegedušićeve. Modno oblikovanje sem začela v Ljubljani, tudi pri Pandurju sem v času njegovega vodenja mariborske Drame sodelovala kot asistentka kostumografije. Tisti čas je bil zame fantastičen. Snubili so me tudi v scensko-kostumske delavnice v Ljubljani, a sem zaradi Pandurja ostala raje tukaj. Potem so prihajale ponudbe za tujino, bila sem v Nemčiji, Avstriji, Švici. Na AGRFT sem delala magisterij, ki tematsko povezuje gledališče in film, v katerem sem primerjala opero La traviata s filmom in dramo Dama s kamelijami. Vse življenje sem si želela študirati v tujini - in potem sem doktorirala v Kölnu. Glede ustvarjalnih polj (kostumografije, scenografije, pisanja scenarijev in režije) pa mi je všeč predvsem dinamizem. Sam se bogatiš s tem, da menjavaš zorne kote."
Želja po perfekciji
Bila je asistentka kostumografije Lea Kulaša in Svetlane Vizantin pri predstavah Tomaža Pandurja. "Želja po perfekciji in kvaliteti mi je najbolj fascinantna pri Pandurju, kar še danes marsikje pogrešam," je rekla v pogovoru.
Na vprašanje, kako je prišla do opere, je odgovorila: "Oče, ki je bil tudi operni režiser, mi je ta svet približal, že ko sem bila majhna, čeprav sem na začetku več delala kostumografijo za muzikale. Ta žanr mi je zelo blizu. Tudi pri filmu se združijo vse umetnosti v eno, in to je tisto, kar me najbolj zanima. Na film gledam predvsem z umetniške perspektive."
In kako je bilo po doktoratu na tujem priti domov, jo je vprašala novinarka. "Od nekdaj sem se imela za Zemljanko, nič drugega. Meje so mi tuje. Bila sem na vseh celinah. Za vsakogar je pomembno, da za nekaj časa zamenja okolje, ker potem zelo drugače gleda na domovino. Res je težko priti domov po šolanju v tujini, ker se nas tukaj otepajo z vsemi štirimi. Presenetljivo pa je, kako hitro smo pripravljeni sprejeti kateregakoli tujca v naše kulturne ustanove. (...) V današnjem času pogrešam ideale, entuziazem, predanost. Sama bi na začetku tudi pometala na odru, tako močna želja je bila v meni," je odgovorila.
