Spominja se prvega branja revije Lovec, ki jo je dobival njegov ded. Ta je, žal, med lovom doživel nesrečo in se lovsko ni več udejstvoval, zato pa je na malega vnuka Frančka Polanca, ki ga je poslušal odprtih ust, prenašal bogato lovsko izročilo. Leta 1940 rojeni kleni slovenskogoriški mož pokončne drže, veliki domoljub, gasilec in humanist po duši je svoje lovske spomine delil z lovskimi tovariši zelene bratovščine na praznovanju petinosemdesetega rojstnega dne.
Franček se spominja, da je kot otrok živel s starši v hiši blizu tovarne papirja v Sladkem Vrhu in v tovarniško kuhinjo nosil mleko za delavce. Tam ga je opazil takratni direktor in lovski starešina Matko Goršek, kateremu je radovedni fantič prirasel k srcu. Večkrat mu je dal lovsko čtivo in se z njim pogovarjal. Leta 1949 je lahko šel z lovci prvič na lov. Bil je gonjač in tega ne bo nikoli pozabil. Leta 1956 je postal kandidat za člana LD Sladki Vrh, leta 1957 je že postal pripravnik in leta 1958 član. Ker je bil še mladoleten, sta mu dokumente za pridobitev orožja podpisala oče in starešina Goršek. "Moji začetki so bili polni dogodivščin. Ko sva se s prijateljem peljala z motorjem na lovski izpit v Maribor, je bila na cesti strašna poledica. Na vsem lepem sva padla, tam blizu Ciringe se mi zdi, se skotalila in v grmovju pošteno opraskala. Kljub temu sva se pobrala, nadaljevala vožnjo in pred izpitno komisijo Lovske zveze Maribor, ki jo je vodil sodnik Otmar Cvirn, še na pol krvava čakala na izpitna vprašanja. Malo čudno naju je gledal predsednik Cvirn in naju rahlo zajedljivo vprašal, ali so naju med potjo iz Sladkega Vrha v Maribor napadle kanje. Imel je nasmeh na ustih, bil je strog, a izpit sva res vsa popraskana in še rahlo krvava opravila," je pripovedoval Franček.
Ker je bil strokovno podkovan in pismen mladi lovec, so ga kar določili, da bo pomagal pri tajniških delih. Ni se jih branil in je bil leta 1963 izvoljen za člana Upravnega odbora in za tajnika LD. V tem času so sprejeli sklep o gradnji lovskega doma na Vranjem Vrhu, pri kateri je tudi sam pridno sodeloval. Tajnik je bil polnih štirinajst let, nato pa so ga lovci zaradi velikega zaupanja in spoštovanja izvolili za starešino. Dobro je vodil zeleno bratovščino in med drugim pomagal zgraditi še manjši, drugi lovski dom. Kot živi leksikon nam je povedal, da je bil šest let tudi strelski referent in da je sam v mladih letih rad streljal na glinaste golobe, celo na olimpijskem strelišču v Pazinu v Istri. Dolga leta je bil član in predsednik nadzornega odbora. Na različnih položajih je bil lovski funkcionar v lovski družini skupno okroglih 60 let. V sedemdesetih letih minulega stoletja je sodeloval tudi pri preimenovanju LD Sladki Vrh v LD Paloma Sladki Vrh, Tovarna papirja Paloma je namreč postala tudi njihov donator. "Brez njih bi težko zmogli marsikatero breme," je med pogovorom dodal zdajšnji starešina Peter Nikl.
Lovsko tovarištvo je vrednota posebne vrste
Franček pa ni deloval samo v matični LD, pač pa tudi v organih območne Lovske zveze Maribor. Bil je član strokovne komisije za fazanerijo Vurberk, komisije za ocenjevanje škode in komisije za mednarodne odnose. Bil je predsednik lovsko–gojitvenega bazena severne Slovenske gorice, ki povezuje LD Šentilj, Sladki Vrh, Velka in Jakob. Najraje pa je bil v lovišču, v zelenih gajih ob reki Muri, kjer je leta 1961 uplenil prvega srnjaka. "Veste, tega pa se spomnim, kot da bi bilo včeraj. Uplenjenega srnjaka sem na ramah nesel več kilometrov daleč, najprej do domačih, kjer sem se s prvo trofejo pred njimi postavil kot pravi lovec, in potem še do hladilnice za divjad. Ojej, kako sem se potil." A še huje je bilo po lovu na gamsa v LD Puščava na Rdečem Bregu na Pohorju, nadaljuje pripovedovanje. "Bilo je 18. decembra 1984. Ceste so bile poledenele, ni šlo drugače kot peš v zahtevne pohorske revirje. Uplenil sem 35 kilogramov težko kozo, ki sem jo nosil štiri ure do hladilne in si kljub mrazu, ki je pritiskal, brisal potno čelo. Gamsji lov je nepozabno doživetje, to lovci vemo. A meni se je za vselej vtisnil v spomin in srce lov na divjega petelina. Na tega mogočnega, veličastnega gozdnega trubadurja so me povabili prijatelji iz Avstrije. Bilo je kot v pravljici, zvečer smo odkrili, kje prenočuje, in zjutraj smo ga 'naskakovali', ko je začel svoje svatovsko petje. Gostitelji se me previdno pripeljali čisto blizu petelina, ki sem ga v jutranjem soncu gledal kot božjo prikazen, kot radoživega ženina, ki hrepeni po mladi nevesti. Nisem ga uplenil, sem si pa za vse čase zapomnil ta prizor, ki me vsake toliko časa prevzame. Spomini me odpeljejo v kraljestvo gozdnega trubadurja, ki so ga žal posegi v naravno okolje pri nas zdesetkali. Lovci smo ga že zdavnaj sami zavarovali, upam, da ga še imamo," je nostalgično končal pripovedko o lovskih doživetjih.
Franček je bil rad tudi v veselih lovskih družbah na zadnjih lovskih pogonih s krsti zelencev in na srečanjih z ženami. "Te večere smo prirejali med letoma 1980 in 2002 in še zdaj se spomnim, da smo nedeljska jutra običajno dočakali okoli sedmih, še vedno za 'šankom' ob poživljajočih kavicah. Res je bilo lepo, znali smo se družiti, se veseliti in bili smo ena velika družina. Zame je lovsko tovarištvo vrednota posebne vrste. Vesel sem, da znamo to izročilo prenašati na mlade, ki spoštujejo lovsko tradicijo, šege in običaje. V njih se skriva del slovenske kulturne dediščine, v njih je del naše zgodovine. Veste, pa še tole vam moram povedati za konec – na zadnji poti k večnemu počitku v naročju matere narave sem pospremil že 31 lovskih tovarišev. Vseh se rad spominjam," je rahlo otožno sklenil doživeti pogovor Franček Polanec, spoštovanja vreden srčni lovec LD Paloma Sladki Vrh in zapriseženi varuh narave.
