Je minister že odstopil? Kdaj bo prva izjava? Pokliči foto. Imamo pod kontrolo odzive? Kdo lovi predsednika vlade? Nekaj se še dogaja v ozadju, obrnimo par telefonov. Se ti vir ne javi? Poskusimo še. Se lahko kaj zakuha v stranki, v koaliciji? Kdo bo preveril to? Preglejmo, koliko je bilo v tem mandatu že menjav. Grafika s podatki! Moramo biti še na kaj pozorni? Cela zadeva bo tudi glavni komentar, predebatirajmo poante. Iz deska naj javijo, koliko je prostora. Na splet "šibamo" sproti.
Lahko, da je le "običajen dan" v notranjepolitični redakciji. Posel kot ponavadi. Adrenalin, šus. Akcija. V političnih arenah luči gorijo pozno v noč, redko je zatišje, premirje, premor. Politični dogodki si sledijo drug za drugim. Za Večer, četudi so ga mnogi vztrajno odrivali na Štajersko, je bila nacionalna politika vedno bistvena. Politika seveda niso le stranke, vlada, koalicija in opozicija, predsednik republike, državnega zbora, ministrstva, rdeče preproge in visoke lege ... So tudi in predvsem druge in drugačne teme, a za ljudi nemalokrat še bolj usodne in pomembne. Afere, škandali, pretresi, intrige, volitve, referendumi pač najbolj zažgejo družbeno ozračje.
Drugačni, čeztrojanski pogled
Darka Zvonar Predan je v Večerovi notranji politiki delala kot novinarka, komentatorka, urednica. Prišla je iz tednika 7D, ki je, kot pravi, v osemdesetih letih z odpiranjem raznih vročih, tudi političnih tem precej prispeval k ugledu Večerove časopisne hiše in je danes po krivici pozabljen. Ambicija in uredniška politika sta takrat imeli jasen cilj: da Večer iz vodilnega štajerskega preraste v nacionalni dnevnik. "Brez močne, kakovostne notranjepolitične redakcije, ki je nekakšna hrbtenica časopisa in mu daje ton, to seveda ne bi bilo mogoče. Tako pa nam je uspelo - tudi zato, ker smo v redakciji sledili kredu, da je čas političnega aktivizma minil, prišel je čas sobivanja v različnosti, poslušanja in spoštovanja različnih mnenj. In tudi da politika ni vse in da je naša rubrika lahko dobra le, če so dobre tudi druge, saj je časnik celota," razmišlja Darka Zvonar Predan. Ljubljanska konkurenca je Večerovo dislociranost vedno skušala servirati kot veliko oviro. A Večer je imel v Ljubljani močno ekipo. Sploh dopisništvo na Cankarjevi, nad znamenito Namo, je imelo poseben "status". Mimogrede, tam so bile ob vseh zgodbah, ki so nastajale, še novoletne čage po večerovsko.
"Našo unikatno pozicijo edinega nacionalnega dnevnika, ki gleda Ljubljano čez Trojane, smo lahko spremenili v prednost. Nevarnost, da se izgubimo v 'Bermudskem trikotniku' (med vladno, predsedniško in parlamentarno palačo), njegovih igrah in spinih, je bila tako manjša. Na marsikatero odločitev, tudi afero, smo gledali drugače od konkurence, ob tem pa analizirali, kaj ta pomeni za slovenski policentrizem in predvsem za štajerski konec," pravi Zvonar Predanova. "Bolj ko se je v devetdesetih krepila vloga Večera kot nacionalnega dnevnika, bolj ko so nas brali in se nas bali politiki v Ljubljani, bolj je s tem prihajal do izraza glas Maribora in regij, kar je bil tudi naš namen. Da je ta uspeh lahko greh, pa se je pokazalo, ko smo leta 1996 v Nacionalni raziskavi branosti prehiteli Delo. Takrat so pri odločevalcih v Ljubljani zazvonili alarmni zvonci in začele so se priprave na spremembe, ki niso časopisu prinesle nič dobrega. Žal ni bilo takrat (skoraj) nikogar, ki bi povzdignil glas ob zavedanju, da se to lahko jutri zgodi tudi njemu."
Dober časopis si po njenem seveda ne gradi verodostojnosti samo s spremljanjem prelomnih zgodovinskih dogodkov, visoke politike in njenih predstavnikov, marveč tudi s tem, da daje besedo tistim, katerih glasu drugače ni slišati: pomoči potrebnim, žrtvam krivic, ljudem z družbenega roba, drugačnežem: "Tudi sama sem 'posodila svoj glas' tako žrtvam prejšnjega režima, ki so v novem še vedno iskale pravico, kot izbrisanim in tistim, ki jih je nova oblast krivično izselila iz vojaških stanovanj." Včasih je to pisanje zanje celo kaj premaknilo na bolje, a to je bil čas, ko je časnikarska beseda še imela težo, sklene.
Uporna pisarna s kuhalnikom kave
"Večer seveda ima svojo dušo," se spominja Borut Mekina, notranjepolitični novinar, ki je pred slabimi 20 leti z Večera prestopil k Mladini. "Kolikor mi spomin seže nazaj, tja do sredine devetdesetih, ko sem začel z njim sodelovati, je bil ta časopis v permanentni krizi lasnega preizpraševanja. Enkrat so se njegovi strategi odločili, da bodo napadli Ljubljano, postali osrednji slovenski politični medij - ker so vsi ostali bili trobila -, nato so ugotovili, da je prednost Večera na periferiji in so krepili lokalne vezi, potem je ekonomsko propagandni sektor ugotovil, da ljudje ne berejo politike, nato so ugotovili, da dejansko ljudi zanima predvsem politika, le da tega v anketah ne želijo priznati, potem so prišli na vrsto redizajni, na začetku tekmovanje s televizijami in potem z internetom, daljši ali krajši prispevki in ves čas v ozadju izmenjujoči se lastniki s svojimi interesi."
Ampak vse to se je skozi leta po Mekini izničilo, plusi in minusi so se sešteli in na koncu je ostala rdeča nit, tisto, kar Večer je: "Maskota Večera je zame krhka in občutljiva urednica, kot je bila Dragica Korade, občutljiva na krivice, tudi trmasta, z izkušnjo ekonomske krize in brezposelnosti. Pravi borci za človeškost ali pa borci za človekove pravice so tudi sami kdaj doživeli bolečino ali krivico. In Maribor jo seveda je. Zato je najboljše slovenske novinarje - kar ne more biti naključje – rodilo prav to okolje, okrog Večera."
Zanj je bil najboljši del Večera tisti, ki se je zavzemal za socialna vprašanja. Pogosto je bilo treba odmisliti politiko, predsodke in se prizemljiti ali se začasno zagnati proti toku javnega mnenja. "Recimo izbrisani, ki so bili najbolj masovna kršitev človekovih pravic v državi, so se zgodili po vsej Sloveniji. Sprva so začela opozorila na plano prihajati v centru Slovenije, a neuspešno. Le pri Večeru so uredniki nato postali pozorni na nenavadna pisma bralcev, ki jih je na Svetozarevsko pošiljal nek Todorović iz okolice Ptuja, in so želeli zadevi priti do dna. Brez Večerovih urednikov tega madeža iz države ne bi uspeli izbrisati," meni Mekina. "In to soočenje z grehi iz preteklosti - ki v mnogih državah ni uspelo - se je lahko zgodilo le v tisti Dragičini na videz zamaknjeni, tedaj zakajeni ter uporni pisarni z znanim kuhalnikom kave v kotu." In poudari še to misel: "Ja, Večer je, kjer je, in google ter facebook živita v prelepih gradovih, ampak to še ni konec zgodovine. Ko se črke prelijejo na papir, milijarde nič ne pomenijo."
