Tranzicija proti demokraciji ni dogodek, ampak proces. Enako velja za tranzicijo od demokracije. Kljub temu pa so dogodki in obdobja, ki imajo v teh procesih prelomni pomen. V zgodovini zavzemanj za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic v Sloveniji je bilo eno od takšnih obdobij leto 1984.
Začetki organiziranega in vplivnega gibanja za demokratizacijo so nastali iz mirovnega gibanja, ki se je uprlo vseprisotni moči in vplivu Jugoslovanske ljudske armade, iz mladinskih gibanj, ki so odkrito postavljala pod vprašaj ideologijo svojih mentorjev, in prišel je iz skupnosti LGBT.
Za homoseksualce je bilo življenje v komunistični družbi težko. Bili so označeni za deviantne, večina pa je pazila, da svoje identitete ne bi razkrila – kaj šele, da bi jo živeli javno. In potem so nekega dne homoseksualci v Sloveniji sklenili, da se ne bodo več skrivali. Leta 1984 je Študentski kulturni center ŠKUC ustanovil MAGNUS kot Kulturno organizacijo za socializacijo homoseksualnosti. To je bil ključni mejnik na začetku globokih družbenih in političnih sprememb.
Takrat sem bil star osemnajst let. Spomnim se odzivov na ustanovitev MAGNUS-a in na kongres, ki je bil organiziran v Ljubljani. Če so bili ti v Sloveniji še dokaj zadržani, pa so mnogi v drugih delih države ponoreli. Na "pedre in lezbijke iz Ljubljane" so zlivali gnojnico strupenega sovraštva. Občudoval sem mirnost in odločnost LGBT-aktivistov. Razumel sem, da se borijo za svoje pravice, svobodo in dostojanstvo, a tudi za moje. Od takrat sem zavzet zagovornik pravic in enakopravnosti posameznikov in družbenih manjšin. Zaradi njih, a tudi zaradi sebe. Brez spoštovanja pravic, svobode in človeškega dostojanstva vseh skupin in ljudi v družbi, slej kot prej ni več svobode in človečnosti za nikogar.
Kaj vse se je dogajalo v tistih časih pred štirimi desetletji, ko so se začeli postavljati temelji demokratične in odprte družbe v Sloveniji, je mogoče videti v odličnem dokumentarcu Borisa Petkoviča LGBT_SLO_1984, ki bi ga po mojem mnenju morali predvajati v vseh slovenskih šolah med poukom državljanske vzgoje.
Če se demokratizacija družbenega prostora začne (tudi) z odnosom do LGBT-skupnosti, enako velja, ko gre proces v obratno smer. Homofobni diskurz je danes centralno orožje avtoritarnih populistov za spodkopavanje liberalne demokracije. Pri tem ne gre za nikakršno naključje. Liberalna demokracija je družbeni sistem, ki ne temelji le na rednih volitvah, ampak tudi na ustavni, pravni in dejanski zaščiti pravic in svoboščin posameznikov pred zlorabo in arbitrarnostjo oblasti. Pri avtoritarnem populizmu pa gre za politično paradigmo, ki si jemlje ekskluzivno pravico predstavljanja naroda kot monolitne in homogene skupnosti. Na temelju te ekskluzivnosti si avtoritarni populizem lasti pravico, da delegitimizira (in preganja) politično konkurenco, se postavlja nad sodišča in napada kritične medije in civilno družbo. Da bi spodkopal ustavne, zakonske in druge varovalke, ki ga v tem omejujejo, se populistični avtoritarizem osredotoča na izkoriščanje, podpihovanje in instrumentalizacijo družbenih frustracij in predsodkov do določenih družbenih skupin. Predvsem migrantov in homoseksualcev. To je scenarij, ki ga lahko spremljamo na Madžarskem, pa tudi v Trumpovi vojni proti različnosti, enakopravnosti in vključevanju. Ko varovalke pred zlorabo izvršilne moči in predsodki razjarjene večine ne veljajo več za eno družbeno skupino, kmalu ne veljajo za nikogar več.
V Putinovi Rusiji so pripadniki LGBT-skupnosti notranji sovražnik, ki ogroža svetost in čistost ruske nacije in peta kolona dekadentnega zahoda
Doktrina instrumentalizacije homofobije za rušenje liberalne demokracije je danes popularna med politiki v mnogih delih sveta, a gre predvsem za posnemovalce. Avtor koncepta je ruski predsednik Vladimir Putin. Leta 2013 je Ruska Duma skoraj enoglasno (edini, ki je glasoval proti, je bil Ilija Ponomarev, ki je danes v Ukrajini) sprejela zakon o zaščiti otrok pred informacijami, ki zagovarjajo zanikanje tradicionalnih družinskih vrednot oziroma krajše zakon anti-LGBT. To je bilo prvič, da je Rusija odkrito in brez zadržkov povedala, da ne namerava spoštovati obveznosti glede pravic LGBT-oseb, ki izhajajo iz Evropske konvencije za človekove pravice, "ker je to v nasprotju z ruskimi vrednotami". Homofobni diskurz je stalnica Putinovega avtoritarizma. Takole je ruski vožd decembra 2022 ubesedil svoje pojmovanje človekovih pravic v nagovoru članom Ruskega sveta za civilno družbo in človekove pravice, "doktrine človekovih pravic se uporabljajo za uničenje suverenosti držav in opravičevanje politične, finančne, gospodarske in ideološke prevlade zahoda". Vodja ruske pravoslavne cerkve patriarh Kiril je bil še bolj ekspliciten. "Agresija na Ukrajino je bila nujna," je razložil cerkveni veljak, "ker je obstajala nevarnost, da bodo v Donbasu organizirali parado ponosa". V Putinovi Rusiji so pripadniki LGBT-skupnosti notranji sovražnik, ki ogroža svetost in čistost ruske nacije, in peta kolona dekadentnega zahoda, ki skuša preko uničenja tradicionalnih družinskih vrednot vzpostaviti globalno hegemonijo. Homoseksualci so, tako rekoč, sovražniki človeštva. Novembra 2023 je rusko vrhovno sodišče "mednarodno LGBT-gibanje" razglasilo za ekstremistično organizacijo. Zdaj homoseksualce zapirajo kot teroriste. V zadnjih dneh so se spravili še na založnike "LGBT-propagande". Grozi jim do dvanajst let zapora. Za več sto knjižnih naslovov, med njimi tudi Žižkovo zbirko vicev, je bila zaukazana prepoved in uničenje. Metoda sicer ni precizirana, ampak iz zgodovine vemo, kako se tej zadevi streže, kadar trčijo tradicionalne vrednote in izrojena umetnost.
Vse do zdaj napisano je dolg uvod v pojasnilo, zakaj me je presenetila nedavna izjava vidne predstavnice stranke Levica, poslanke Državnega zbora RS, dr. Tatjane Greif. Ta je na družbenem omrežju X objavila popolnoma blesavo trditev o tem, da naj bi bil dedek predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen visoki funkcionar nacistične Nemčije. Kaj ima to opraviti s homofobijo ruskega režima? Počakajte trenutek.
Najprej je presenetljivo, da nekdo, ki ima visoko politično funkcijo, ob tem pa še doktorat znanosti, napiše nekaj tako butastega. Da trditev ne drži, bi lahko gospa doktorica znanosti preverila z dvema, tremi kliki in uporabo zanesljivejših virov kot tistih, na katere se sklicuje. Namreč na Mario Zakharovo, direktorico oddelka za informacije in medije ruskega zunanjega ministrstva in eno od glavnih trobil kremeljske propagande. Kar seveda vključuje tudi razširjanje homofobnih sporočil. "Pri dogajanju v zahodnih državah v zvezi z vprašanjem LGBT gre za klasično diktaturo liberalizma," je leta 2021 odgovorila na novinarsko vprašanje o odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršenja teh pravic v Ruski federaciji. Februarja letos je zaploskala Trumpovi odločitvi, da ukine večino USAID-humanitarnih programov, ki naj bi služili "promociji LGBT-agende" in "financiranju genitalnih transplantacij na glodavcih".
Morda bo kdo pomislil, da gospa poslanka podpira vse elemente ruske politike - saj veste, fuj, Evropa, fuj, Ukrajina - razen odnosa do LGBT-skupnosti. Morda, a to me spominja na vic o novinarju, ki je ob odhodu iz gledališča vprašal frišno ovdovelo ameriško prvo damo: "Razen tega, gospa Lincoln, kako vam je bila všeč predstava?"
Mislim, da bi odziv na izpad svoje članice lahko pričakovali tudi od vodstva njene stranke. Pričakoval bi, da bodo reagirali na dejstvo, da njihova vidna članica jaha na valovih najbolj primitivnega anti EU-sentimenta in skuša z očitnimi lažmi, ki jih servira ruski propagandni stroj, diskreditirati predsednico Evropske komisije. Da ne govorimo o tem, da gre za očitno podporo ideologiji in ljudem, ki so neprikrito sovražni do temeljnih vrednot demokratične družbe, vključno in začenši s sovraštvom do LGBT-skupnosti.
Zakaj se gospe poslanki in doktorici znanosti ni zdelo potrebno preverjati butastih laži iz ust vodilne kremeljske propagandistke, pojasni sama. "Maria Zakharova dobro pozna zgodovino in sovražnike človeštva, je ženska, ki še nikoli ni spregovorila zaman."
V zadnjem delu stavka se moram strinjati z gospo poslanko. Besede Marie Zakharove in njenih šefov nikoli in nikakor niso "zaman". Imajo posledice. Tudi za ljudi, ki jih ruski režim označuje za sovražnike človeštva. Kaj se lahko zgodi, ko se na tak način označuje in dehumanizira določene skupine ljudi, pa vemo iz zgodovine.
