Ko umre voditelj našega časa, tudi če gre za rimskega škofa in papeža, se je v današnjem zapletenem svetu težko povsem držati latinskega reka, ki sem se ga naučil med prvimi in po katerem je treba o mrtvih govoriti samo dobro. A nedvomno je bil umrli papež Frančišek med tistimi osebnostmi našega vsakdana, ki so med najširšimi plastmi ljudi zbujale občutek, da jim hočejo zares dobro. Tega prvinskega občutka ne morejo preglasiti niti poglobljene analize največjih sitnežev. Prav tako pokojniku rad priznam, da je bil izjemen deloholik. S svojimi natrpanimi programi med potovanji, zlasti v času pred pandemijo, je spravljal ob pamet vse, ki smo ga od daleč (ali od blizu) spremljali. V zelo lepem spominu mi ostaja tudi njegovo potovanje v Irak leta 2021. Takrat sem skupaj z drugimi zmajeval z glavo, češ, je to med pandemijo res potrebno, vendar je dejansko šlo za velikansko znamenje upanja za ogrožene kristjane na Bližnjem vzhodu. Seveda se nato v meni oglasi sitnež.
Frančišek se ni mogel izogniti obdobju, v katerem je živel, in v njem v marsičem vidim protislovij polnega Petrovega naslednika. Po eni strani je tolikokrat podčrtaval odprtost do vseh, po drugi strani je bil neusmiljen do ljudi v Cerkvi, ki jih je dojemal kot svoje kritike. Zlasti omenjeno velja za katoliške vernike, navdušene nad starejšimi bogoslužnimi oblikami. Po mojem mnenju po nepotrebnem je odpravil korake, s katerimi jim je naproti prišel papež Benedikt XVI. Kot sem večkrat že zapisal, je tragično tudi, da kot Petrov naslednik, ki je zelo posegal na politični parket, ni izkoristil svoje priložnosti kot nekakšen naravni mirovni posrednik med Ukrajino in Rusijo. Žal je ta priložnost zdaj dokončno splavala po vodi. Verjetno je nekdanji kardinal Bergoglio preslabo poznal razmere na vzhodu Evrope. Končno Frančišek v grob odnaša skrivnost, zakaj v dvanajstih letih pontifikata nikoli ni obiskal argentinske domovine, čeprav je obiskal veliko njenih sosed.
Na neki način pa so duhovna oporoka njegove pridige med zadnjim velikim tednom, ki ga je doživel. To je bilo še zlasti vidno ob veliki noči, ko je svetu položil na srce, da Kristusovo vstajenje ne pomeni konca zla med ljudmi, a kaže, da slednje nima zadnje besede. Kar se tiče obdobja po Frančišku, je treba povedati, da v zadnjih dvestotih letih verjetno ni bilo papeža, ki bi tako prizadevno polnil kardinalski kolegij s svojimi prijatelji in privrženci. S tega vidika bi moral biti njegov naslednik mož po meri umrlega papeža, kar pa niti v podobnih primerih v zgodovini ni bilo samoumevno.



