Sodeč po izjavah slehernega od njih je seveda odgovor da … toda – dodajajo – mir mora biti pravičen, pošten, dosežen s soglasjem Ukrajine! Žrtev je vendarle ona. "Nič o Ukrajini brez Ukrajine!" je moto, ki ga ponavljajo. Načeloma vse lepo in prav, toda - tokrat sem jaz, ki ga izpovem - spoštovanje načel pri urejevanju mednarodnih odnosov je postalo bolj redka praksa, skorajda izjema. Pa bodimo vsaj toliko pošteni, gospodje Macron, Starner, Merz, Tusk, pa naš Golob, ter dame z njimi, od Melonijeve do Leynove in Kallasove, in priznajmo, da ni Rusija prva in edina poredna članica mednarodne skupnosti.
Mir je mir, je predvsem odsotnost vojne in pobijanja, in težko ga je opredeljevati s kakovostnimi pridevniki. Ko je domnevno pravičen za eno od vpletenih strani, utegne biti krivičen za drugo in obratno. Putin se je znesel nad Ukrajino predvsem zato, ker si je želela vstopiti v Nato, s čimer bi zavezništvo dokončno obkolilo evropski del njegove države. In ker si tega, potem ko je leta in leta opozarjal, da je to približevanje ogrožalo varnost Ruske federacije, ni mogel ali smel privoščiti, je sodelovanje Ukrajine pri tem preprečil z agresijo. Ni nepomembno, da je bil dober mesec pred njo poslal ZDA, Natu in EU zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji sporazumov iz Minska o samostojnem statusu rusko govorečih oblasti Donetsk in Lugansk, ki sta jo takratna ameriški predsednik Biden in generalni sekretar Nata Stoltenberg grobo zavrnila.
Vojna traja že polčetrto leto, ruske sile nadzorujejo že 21 odstotkov ukrajinskega ozemlja, v glavnem v Donbasu, in navkljub na stotine milijard evrov vredni vojaški pomoči Nata ukrajinskim braniteljem še napredujejo, padli vojaki na eni in drugi strani se štejejo v stotinah tisočev, umrli civilisti v desetinah tisočev, razdejanje je ocenjeno na 150 do 200 milijard evrov, medtem ko se 4 milijone Ukrajincev potepa po Evropi in svetu, večina brez namere, da bi se vrnila domov. In znanstveniki iz Bulletina of atomic science nam sporočajo, da smo vse bližje polnoči človeštva. Le še minuta in 29 sekund od prvotnih 7 minut, ko je bil Doomsday clock – ura sodnega dne ali apokalipse – prvič nastavljen leta 1947, na začetku hladne vojne.
Situacija je torej danes hudo resna, najhujša doslej po drugi svetovni vojni, in skrajni čas je, da se jo razreši tako, da se kazalci omenjene metaforične ure vrnejo vsaj za kako minuto nazaj in našim otrokom prikažejo perspektivo življenja do starosti, kolikor jim bo to seveda dopustilo tudi podnebje.
Svojevrsten ameriški predsednik Trump je že ob nastopu mandata obljubljal, da bo poskrbel za konec vojne v 24 urah. Ker mu to niti po sedmih mesecih vladanja ni uspelo, je okrivil najprej Zelenskega, nato še Putina, češ da nobeden v resnici ne želi miru, in zagrozil, da se bodo iz te vojne ZDA umaknile, ker da ni njegova, ter breme iskanja poti k miru v celoti prepustil vojskujočima se stranema in Evropi.
A slednja, ki že od začetka konflikta ni dojela, zakaj se je bil zgodil, še manj, kako naj bi se v njem obnašala, še vedno vztraja z odzivom, ki se ni kaj pretirano izkazal, če je danes stanje, kakršno je. Zato se je Trump vrnil v igro in se dogovoril s Putinom za neposredno srečanje. Pri tem je dal kremeljski vladar takoj vedeti, da je bila priložnost, da bi Ukrajina ostala cela, zamujena spomladi 2022. v Carigradu, ko je Zelenski zavrnil podpis že parafiranega dogovora, in da se tokrat, po treh letih bojevanja in toliko žrtvovanih življenjih ruskih vojakov, Rusija ne namerava odpovedati osvojenemu ozemlju.
Kakorkoli že, če bi si Evropejci res želeli miru, bi velikemu prijatelju čez lužo, kolikor že čudaškemu in nepredvidljivemu, prepustili povsem proste roke, in četudi s kislim nasmeškom ali s stisnjenimi zobmi sprejeli, karkoli bo na Aljaski dogovorjeno. A tega ne zmorejo. Znova s pogoji – "Nič o Ukrajini brez Ukrajine … in Evrope!" - ki Trumpovo misijo le otežujejo. Če bo po njej Melanijin soprog dokončno dvignil roke, bo še upati, da se konflikt ne bo sprevrgel v neposredni spopad med jedrskima supersilama. Če pa se bosta s Putinom, Bog ne daj, udarila, se bo še tista skromna minuta in pol do polnoči skrčila le še na kako sekundo. Hvala, Evropa!
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
