Ljudje z volilno pravico smo se nepričakovano znašli v situaciji, ko moramo razmišljati o umetnosti. O umetnosti in umetnikih ter njihovem statusu se bomo izrekali na referendumu. Mož, ki ne prihaja iz stranke, pobudnice referenduma, je pred časom dejal: "Gre za čiste konceptualne razlike, kaj je vrhunska umetnost in vrhunska kultura." Zamudil je priložnost, da bi molčal. Ker ni poklican, da bi sodil, kaj je umetnost, ker ni poklican, da bi sodil, kaj je kultura, ker ni poklican, da bi razlagal, kaj je koncept. Od leta 1947 v Republiki Sloveniji obstaja institucija z mandatom, ki ima nalogo presoditi, kaj je vrhunska umetnost, kaj je vrhunska kultura.
Razprave ob prihajajočem referendumu o pokojninah, ki bi bile namenjene prejemnikom Prešernovih nagrad, so se spremenile v poligon, na katerem lahko vsakdo z najtežjimi topovi nažiga po vrhunski umetnosti, vrhunskih umetnicah in umetnikih. Pritlehno.
Majski referendum o umetnikih bo hkrati referendum o ljudeh, ki prebujajo upanje o drugačnem svetu. Na referendumu bomo v resnici glasovali o tem, ali naj ljudi, ki prebujajo upanje, zaničujemo ali spoštujemo. V resnici bomo glasovali o tem, ali naj zaničujemo vse, ki se sicer ne ukvarjajo z umetnostjo, hkrati pa tudi oni prebujajo upanje. Slovenski referendum o umetnosti ni svetovna posebnost. V državi, ki je nekoč imela toliko demokracije, da jo je izvažala po svetu, je voditelj samega sebe postavil v upravni odbor najuglednejše kulturne ustanove v prestolnici. Zakaj? Da bi sam odločal, katera umetnost je prava, katera pa izrojena.
