»Debelost je kot vsako kronično bolezen treba diagnosticirati in zdraviti,« je odločna prof. Mojca Jensterle Sever, specialistka internistka endokrinologinja s KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana, ena od strokovno najbolj podkovanih strokovnjakinj za zdravljenje debelosti v Sloveniji. Z njo sem se pogovarjala tudi o kontroverznih vprašanjih, ki sta jih odprli moderno diagnosticiranje in zdravljenje debelosti.
Zunanji videz je postal ena najpomembnejših vrednot v svetu idealiziranih podob na družbenih omrežjih. Zato so seveda tudi zdravila proti debelosti takoj našla pot na rastoči trg rekreativnega hujšanja in lepotne industrije namesto v zdravljenje težke presnovne bolezni, čemur so zares namenjena.
Zdravljenje debelosti je s prihodom zdravil proti debelosti odprlo številne razprave, ki segajo na področja biologije, ekonomije, javnega zdravja, etike, kulture in politike. Vsiljeni mit popolnih teles in stigma debelosti sta v družbi močno zakoreninjena. Niti nova znanstvena dognanja o presnovi človeka ter nastanku in zdravljenju debelosti ne pomagajo dosti proti prastari človeški nečimrnosti.
Vendar je prof. Mojca Jensterle Sever ena od tistih zdravnic in znanstvenic, ki vztraja in verjame. »Proučevanje nastanka debelosti je pri nekaterih ljudeh jasno pokazalo, da zgolj 'manj jej in se več gibaj' ne deluje. Zdaj smo bolje spoznali patološki mehanizem debelosti in vemo, zakaj se je kljub nenehnemu trudu mnogo nesrečnih ljudi vrtelo v začaranem krogu debelosti. Zdaj jim lahko pomagamo,« je odločna sogovornica.
MARTINA ZGODBAMarta je stara 60 let, po poklicu je pisarniška delavka v podjetju, ki prodaja pohištvo. Njena družina živi v primestju manjše občine v Sloveniji. Imajo lastno hišo, v kateri živijo še moževi starši, in manjšo kmetijo. Njen mož je obrtnik in je bil do nedavnega na delu od jutra do večera. Čeprav dolgo ni mogla zanositi, imata z možem danes dva otroka, zdaj srednješolca pred maturo in študentko. Marta ima čezmerno telesno težo od svojih srednjih dvajsetih let, pridno jo je pridobivala iz leta v leto. »Ko sva začela graditi novo hišo, sem vsako leto pridobila pet kilogramov, tudi več,« se spomni. Sicer je bila aktivna, ves dan na nogah, a nenehno pod stresom. Ko je vmes izgubila službo in kar nekaj časa ni našla nove, so jo močno skrbele finance in tudi slabše zdravje moževih staršev, ki sta potrebovala vse več pomoči. O sebi in svojih težavah ni razmišljala, pravi. »Vsi so se me že navadili, da sem malo počasna, a le opravim vse, kar je treba. Nikoli nisem razmišljala, da je težava, ker sem debela. Saj nas je več takih v našem kraju! Pa zvečer res ne bi smela toliko jesti,« se nasmehne. V času menopavze je teža šla strmo navzgor, potem pa so se začele težave. Zaradi vztrajnih bolečin v kolenu je vse težje hodila in zelo slabo spala. Ko je mož zaradi svojih zdravstvenih težav šel na štiri ure dela in sam več skrbel za starše, je »šla na dieto« in začela redno hoditi na večerne sprehode. Potem je zaradi pljučne embolije pristala tudi na internistični prvi pomoči. Marta, ki je bila do takrat brez enega dne bolniškega dopusta, je tokrat prvič po več letih šla k družinskemu zdravniku. Prej je redno obiskovala le ginekologa, samo za testiranje za raka materničnega vratu. Zdravnica je naredila celosten pregled in jo testirala za številne dejavnike tveganja in Marta je prvič zares slišala, da je njena debelost resen problem za splošno zdravje, predvsem srca in žil. Kar 150 kilogramov pri 168 centimetrih. Zaradi visokega ITM je naredila še nekaj testov ter jo vmes tu in tam zaskrbljeno pogledala. »Vaša debelost je postala bolezen,« ji je končno rekla. Marta si ni mogla pomagati, da ne bi ob tem pomislila, da je potem bolne pol njene vasi |
Dr. Jensterle Severjeva, je debelost bolezen ali dejavnik tveganja?
Debelost je nujno treba razumeti v dvojnem kontekstu, kot bolezen samo po sebi in kot enega največjih dejavnikov tveganja za več kot 230 bolezni. Debelost prizadene vse organe in organske sisteme, povzroča maligne, mehanske, metabolne in mentalne zaplete. Z debelostjo je povezanih več vrst rakavih obolenj ‒ med njimi rak dojke, maternice, debelega črevesa, požiralnika, jeter, trebušne slinavke, ledvic in številni drugi. Občutno poveča tveganje za bolezni srca in ožilja, vključno s hipertenzijo, atrijsko fibrilacijo, srčnim popuščanjem in koronarno boleznijo, srčnim infarktom. Debelost poveča tveganje za razvoj sladkorne bolezni za več kot petkrat. Povezana je tudi z možgansko kapjo, demenco, obstruktivno apnejo v spanju, astmo, boleznimi jeter in kronično ledvično boleznijo. Zmanjšuje plodnost in povzroča ortopedske bolezni, denimo osteoartritis in kronične bolečine v križu. Torej: čeprav obstajajo posamezniki z debelostjo, ki so trenutno brez očitnih zapletov, takšno stanje ni dolgoročno varno.
Ali obstaja »zdrava debelost«, ki polni družbena omrežja?
Zdrave debelosti ‒ če debelost opredelimo pravilno, ne le z indeksom telesne mase (ITM), ampak da z dodatnimi meritvami potrdimo presežno in bolno maščevje ‒ tako rekoč ni. Prej ali slej se razvijejo laboratorijsko in klinično izmerljive ter zaznavne posledice debelosti z motnjami v delovanju organov. Ko se pojavijo izmerljive in zaznavne posledice debelosti, govorimo o klinični debelosti, preden posledice debelosti postanejo merljive in zaznavne, pa o predklinični debelosti. Predklinično debelost obravnavamo kot povečano zdravstveno tveganje, klinično debelost pa moramo obravnavati kot vsako drugo kronično bolezen in jo čim prej začeti aktivno zdraviti. Zdravljenje debelosti sodi v zdravstveni sistem, da imajo zanj možnost vsi, ki ga potrebujejo.
Zares vemo toliko več o debelosti, da ji lahko rečemo bolezen?
Občutno več. V zadnjih desetih letih smo se marsikaj naučili. Naučili smo se, da so prijemališče ključnih patofizioloških mehanizmov možgani, centri za uravnavanje apetita in energijske homeostaze. Če v zdravljenje debelosti ne bomo vključili uravnavanja centrov za apetit in energijsko ravnotežje v možganih, dolgoročno ne moremo biti uspešni. Hkrati pa smo spoznali in opredelili vse tiste zaplete, ki so neposredna posledica presežnega in bolnega maščevja, še preden se razvijejo z debelostjo povezane bolezni. To pomeni, da zdaj lahko vse te bolezni, ki so posledica debelosti, preprečimo ali njihov pojav vsaj odložimo s tem, da pravočasno zdravimo debelost kot samostojno bolezen, primarni vzrok številnih drugih prej omenjenih bolezni.
Od razmišljanja o debelosti kot o »preveč kalorij vnosa v primerjavi s premalo kalorijami porabe« smo prišli kam?
K veliko bolj kompleksnemu patofiziološkemu modelu, ki vključuje regulacijo možganskih centrov za apetit in uravnavanje energije, nagrajevalnih sistemov v možganih, hormone, genetiko, epigenetiko, posameznikove zmožnosti skladiščenja maščobnega tkiva in njegovega razporejanja, psihološke značilnosti posameznika, mikrobiom in vnetje ter številne okoljske sprožilce. Gre za kompleksne interakcije med biološkimi značilnostmi posameznika in sistemskim pritiskom debelilnega okolja. Možgani so pri debelosti glavni. Nikoli ne gre za en sam razlog za razvoj debelosti. Debelost je prav toliko kot metabolna tudi nevrovedenjska motnja.
Na debelost danes preprosto ne moremo več gledati le kot na »pomanjkanje volje« ali »prenajedanje«. Takšno razmišljanje je v nasprotju z dokazi.
| Spoznali smo tudi, kaj se zgodi po izgubi telesne mase z dieto. Telo se začne aktivno braniti proti izgubi te mase, upočasni se presnova telesa in poveča lakota. Ti mehanizmi povzročijo povrnitev telesne mase in dolgoročen neuspeh hujšanja. To pojasnjuje, zakaj je predvsem dolgotrajno vzdrževanje izgube telesne mase biološko tako težko. |
Vas je kot endokrinologinjo karkoli v razkritju o debelosti posebej presenetilo ali celo osupnilo?
Osupljivo se mi zdi, da je ključno prijemališče bolezenskega procesa v možganih. Gre za bolezen možganskega nadzora nad energijskim ravnovesjem. Še bolj pretresljivo pa je spoznanje, da se čezmerno maščobno tkivo v telesu obnaša kot ogromen bolan organ, ki je vir vnetja in hormonskih ter imunoloških motenj, se preliva v druge organe in povzroča nenormalne fizikalne sile ter prek vseh teh mehanizmov aktivno povzroča škodo na tako rekoč vseh drugih organih. Razumevanje, da hormoni iz maščobnega tkiva in črevesja neposredno uravnavajo lakoto, sitost in porabo energije, je omogočilo razvoj zdravil, ki so v zadnjih letih povsem preoblikovala zdravljenje debelosti.
Ob odkritjih pa so se takoj pojavila nasprotna mnenja o pretirani »medikalizaciji« telesne mase ter prevelikem poenostavljanju kompleksnih socialnih in vedenjskih vzrokov debelosti.
Zdravljenje debelosti in hujšanje sta dve različni stvari. Za hujšanje se odloči posameznik sam, cilj je navadno kratkotrajen, le izguba telesne mase, in ni usmerjeno v obnovitev zdravja. Zdravljenje debelosti pa je vse kaj drugega, gre za strukturiran dolgoročni proces, ki sledi načelom zdravljenja kronične bolezni.
Debelost je treba razumeti kot vse druge kronične bolezni: treba je napraviti diagnostiko, oceniti tveganje in zaplete, tudi opredeliti vzroke ‒ nikoli ni enega samega ‒ in človeka obravnavati individualno. Obravnava kronične bolezni sodi v zdravstveni sistem.
Zdaj imamo torej zdravila proti debelosti. So spremembe življenjskega sloga z njimi postale manj pomembne?
Nefarmakološki ukrepi, kot sta prehrana in gibanje, so najpomembnejši del zdravljenja debelosti, a so pogosto za dolgotrajne uspehe premalo, ker je njihov domet v izgubi presežnega in bolnega maščevja premajhen in ker se po hujšanju z dieto vklopijo mehanizmi, s katerimi se telo bojuje proti izgubi telesne mase in pride do relapsa.
Pri manjšem deležu ljudi z debelostjo, ki nimajo velikega tveganja za zaplete, bodo lahko zadoščali zgolj ukrepi za spremembo življenjskega sloga, brez zdravil. Toda glavno je, da s potrditvijo presežka maščevja zdravniki postavimo diagnozo debelosti in ocenimo njeno ogroženost. S tem osebo sprejmemo v zdravstveni sistem, kjer jo lahko vodimo, spremljamo, čez čas znova ocenimo in se na morebitne spremembe zdravstvenega tveganja ali pojav zapletov pravočasno odzovemo s stopnjevanjem terapije.
Večino ljudi s pravilno diagnosticirano debelostjo, torej s potrjenim presežkom maščevja, in ne le povečanim indeksom telesne mase, bo zaradi večje ogroženosti za zaplete ali zaradi že dokazanih zapletov debelosti treba dodatno zdraviti z zdravili, redke celo s presnovno kirurgijo. Zdravila so vedno samo dodatek k strukturiranim spremembam življenjskega sloga in ne nadomestijo nefarmakoloških ukrepov. Prav je, da so tudi nefarmakološki ukrepi vodeni, da sledijo strokovnim smernicam, da jih prilagodimo oceni prehranskega statusa človeka in njegovi telesni zmogljivosti. Spremembe življenjskega sloga moramo razumeti kot prehransko in gibalno terapijo, tudi prehrano in gibanje bi morali predpisovati na recept. Ohranjanje mišičnega zdravja, ki ga uravnavamo s temi ukrepi, je namreč enako pomembno kot zmanjševanje presežnega in bolnega maščobnega tkiva. Včasih je smiselno v zdravljenje debelosti dodati tudi vedenjsko-kognitivno terapijo.
| Tudi prehrano in gibanje bi morali predpisovati na recept. |
Terapija brez zdravil torej ni pogoj, da bi ljudje šele takrat, ko bi se izkazala za neuspešno, dobili zdravljenje z zdravili?
Piramidni sistem, da morajo vsi ljudje z debelostjo najprej začeti z gibalno in prehransko terapijo ter šele po neuspešnosti teh dobijo zdravila, ne velja več. Če je ogroženost velika in izguba zdravja zaradi debelosti že prisotna, pomeni, da gre za kronično trdovratno in težko bolezen, zato morajo taki ljudje dobiti celostno obravnavo, torej učinkovito zdravljenje z zdravili in nefarmakološko zdravljenje, to je vodena prehranska in gibalna podpora ter po potrebi vedenjsko-kognitivna terapija.
Želim poudariti, da je pri večini kroničnih bolezni tako, da nefarmakološki ukrepi do neke meje delujejo le pri majhnem deležu bolnikov. Manjši delež bolnikov, pri katerih diagnosticiramo debelost, bo lahko ohranjal in nadzoroval telesno maso in zdravje s spremembami življenjskega sloga in brez zdravil, pri večini pa je to premalo. Pri teh bo treba obravnavati biologijo bolezni, nadzor apetita in energije v možganih, in to presega zgolj spremembe življenjskega sloga, torej z zdravili, ki so uspešna in varna.
Ali so zdravila proti debelosti upravičila pričakovanja o učinkovitosti ali jih preveč hvalimo? Zdi se, da jih je trg vzel le kot terapijo za hujšanje.
Še enkrat naj poudarim, da niso terapija za hujšanje, ampak učinkovita zdravila za zdravljenje kronične bolezni debelosti. Krivično je, da se zdravilo proti debelosti obravnava le kot sredstvo, ki zmanjša telesno maso. Družbena omrežja so imela veliko vlogo pri širjenju te napačne in škodljive premise. Veliko je namreč znanstvenih dokazov, da terapija vrača in obnavlja zdravje ter omogoča izhode, ki so pomembnejši cilji zdravljenja od zgolj nadzora in zmanjšanja telesne mase.
To so terapije, ki spreminjajo potek bolezni. Pri debelosti se je treba poglobiti v diagnostiko in cilje zdravljenja, ki segajo prek ITM. ITM je le presejalno orodje, vstopna točka obravnave, v naslednjih korakih pa je pomembna predvsem telesna sestava. Kvantificirati je treba presežno maščevje in oceniti vse klinične značilnosti bolnika ter zaplete bolezni. Individualna kompleksna obravnava debelosti je osnova za dolgotrajno uspešno zdravljenje.
Zdravila iz skupine agonistov receptorja GLP-1 kažejo prepričljive učinke, vendar zahtevajo vseživljenjsko zdravljenje. Kakšni so podatki o dolgoročni varnosti?
Za terapevtsko skupino agonistov receptorja GLP-1 imamo 20 let kliničnih izkušenj. Zdravilo semaglutid skupaj, v obliki tablet in v injekcijskih odmerkih za sladkorno bolezen ter v večjih injekcijskih odmerkih za debelost, že uporablja 22 milijonov ljudi po svetu. Varnost je bila dokazana v 44 raziskavah, v katere je bilo vključenih več kot 30 tisoč ljudi. Najdaljše sledenje v kliničnih raziskavah za injekcijski semaglutid v večjih odmerkih, ki so odobreni za zdravljenje debelosti, je sicer štiri leta, vendar je za terapevtsko skupino, v katero sodi, baza podatkov ogromna in že omogoča zaznavo tudi najredkejših neželenih učinkov. Gre torej za zelo preizkušeno in varno terapijo.
Varnostni podatki za novejše terapije, dvojne in trojne agoniste receptorjev, za zdaj ne odstopajo od podatkov za agoniste receptorja GLP-1. Tirezepatid je enako varno zdravilo kot semaglutid.
Zdravila so draga. Nekateri menijo, da bi bilo sredstva bolje nameniti preventivi pred debelostjo, spremembi prehranske politike, regulaciji oglaševanja »slabe« hrane in drugim ukrepom proti debelilnemu okolju.
Naj poudarim, da gre za dve različni strategiji, ki morata potekati vzporedno. Preventiva je v domeni sodelovanja številnih politik in deležnikov družbe, ne samo zdravstvenih strok. Najučinkovitejša je predvsem primarna preventiva za ohranjanje zdrave telesne sestave in zdravja. Ko pride do bolezni debelosti, pa zgolj ukrepi primarne preventive ne zadoščajo več. V zdravstvenem sistemu je treba začeti zdraviti posameznika, ki ima kronično bolezen, tako kot zdravimo arterijsko hipertenzijo, sladkorno bolezen, hiperlipidemijo in osteoporozo. Zdravljenje debelosti, ki ne bo upoštevalo biologije debelosti, ne bo dovolj in ne bo dolgotrajno učinkovito. Če ne bomo učinkovito zdravili debelosti, bodo stroški za zdravljenje številnih zapletov debelosti še naraščali in bo vsak bolnik namesto zdravila za zdravljenje debelosti potreboval mnogo več drugih zdravil. Hkrati pa bomo zamudili enkratno priložnost za izboljšanje zdravja, kakovosti življenja in zmanjšanje umrljivosti ljudi z debelostjo.
Po drugi strani dozdajšnjim prizadevanjem in naložbam v preventivo ni uspelo obrniti trenda. Vse bolj debela družba smo.
Preventiva mora ostati, boriti se moramo naprej. Šele ko bomo obvladali preventivo, bomo dokončno dobili boj z debelostjo. Znova pa poudarjam, da mora biti pot dvotirna, preventiva in kurativa morata potekati sočasno. Ljudem, ki imajo kronično bolezen debelost, moramo pomagati. Preventiva je zaradi številnih razlogov vedno podcenjena in podhranjena. Ukrepi se ne poznajo takoj, uveljavitev prehranskih politik in urbanističnih sprememb pa je tudi izjemno težka, saj se takoj se pojavijo ekonomski učinki, višji stroški, višji davki … Potreben je širši družbeni konsenz.
Dejstvo pa je tudi, da se zaradi prihoda novih, učinkovitih, prebojnih zdravil na neko področje medicine zadnje lahko zelo razvije in pridobi pomembnost. Ta val mora kurativa ujeti in na njem držati tudi preventivo.
Podatki kažejo, da so zdravila in operacije za zdravljenje debelosti pogosto nedostopni prav najranljivejši populaciji z majhnimi dohodki, torej skupini, ki jih debelost hkrati najbolj prizadene.
Verjetno ne pomaga, da so zdravila prišla v klinično rabo ravno v času zelo zaostrenih družbenih razmer. Kaj lahko naredimo? Terapija se bo sčasoma pocenila, zdravila bodo postala dostopnejša, področje se bo postopno urejalo. Trenutno pa se mi zdi prav, da bolnike, ki bi potrebovali zdravila, seznanimo s to možnostjo, saj imamo v Sloveniji zdaj dostopni dve zdravili, ki sta odobreni za zdravljenje debelosti, semaglutid in tirzepatid. Bolniku predstavimo vrednost zdravljenja debelosti.
Če je vrednota zdravje in obnova zdravja, bolniki prek komunikacije o pomenu zdravljenja in spremembah življenja zaradi zdravljenja prepoznajo to vrednost in cena zdravil zanje postane sprejemljiva naložba. Pomembna je vrednost za posameznikovo kakovost življenja in izboljšanje zdravja. Do zdravil in zdravljenja bi morala imeti dostop predvsem najranljivejša populacija in verjamem, da se bo to sčasoma sistemsko uredilo in se bo dostopnost povečala. Zapleti so za zdravstveni sistem in vse nas veliko veliko bolj dragi.
| Debelost moramo začeti zdraviti, preden povzroči zaplete. Z vsakim presežkom maščevja se bolezenski proces že začne, čeprav ga klinično še ne zaznamo. Ugotoviti moramo, ali ima bolnik v predklinični fazi bolezni visoko ali nizko tveganje za zaplete. Tistim z visokim tveganjem za napredovanje v klinično debelost in tistim, pri katerih kljub vsemu trudu za spremembo življenjskega sloga obseg maščevja kar narašča, ne odrecimo možnosti zdravljenja. Če ima bolnik že klinično zaznavne zaplete debelosti, mu je možnost zdravljenja z zdravili obvezno treba predstaviti, saj ga podpirajo številne mednarodne in slovenske strokovne smernice. |
Koliko je debelost osebna odgovornost in koliko je odgovornost okolja?
Debelost je kompleksno stanje, sega od genetike, epigenetike, nevrobiologije do omejenih možnosti v debelilnem okolju, ki nam vsiljuje visoko predelano hrano, sedentarni življenjski slog, pomanjkanje kakovostnega spanca, stres, da ne naštevam naprej. Debelost ni samo odgovornost posameznika. Osebna odgovornost pa postane v odnosu do zdravljenja, v odločitvah znotraj danih možnosti posameznika in v spoprijemanju s stigmo. Nihče si ne izbere življenja z debelostjo, odgovoren pa mora biti pri odločitvah v zvezi s svojo boleznijo.
Kaj morajo osebe z debelostjo nujno vedeti pred uvedbo zdravljenja z zdravili?
V času učinkovitih orodij za zdravljenje je treba ljudem že na začetku povedati, da so to zdravila za dolgotrajno kronično zdravljenje in da je bolje, da tisti, ki niso pripravljeni slediti konceptu zdravljenja kroničnih bolezni, z njim ne začnejo. Raziskave kažejo, da sta zdravljenje za nekaj mesecev in potem opustitev lahko zelo škodljiva. Zaradi biologije presnove in prilagoditvenih mehanizmov debelosti se namreč v takih primerih pojavi ponovitev bolezni. Zdravje in telesna sestava sta vsakič po ponovitvi slabša, vsakič je manj puste mase in več maščevja, kar pomeni, da je tudi drugi, tretji, četrti poskus vnovične uvedbe zdravljenja z zdravili precej manj uspešen, kot če terapijo uvedemo prvič. Z opustitvijo terapije se ne bo samo znova povečala masa in povrnilo maščevje, ampak se bodo poslabšali tudi zdravje in dejavniki tveganja.
Če se bolnik vseeno odloči opustiti terapijo, mu seveda stojimo ob strani, pustimo vrata odprta, da se lahko vrne ob zdrsu, da opazuje apetit, kdaj popusti blokada in da pride nazaj dovolj zgodaj, še pred ponovitvijo bolezni.
Toda bolj ko jim bomo na začetku jasno opredelili cilje zdravljenja, ki precej presegajo samo izgubo kilogramov, boljša bo adherenca. Nujno morajo tudi že na začetku razumeti, da so zdravila samo dodatek k nefarmakološkim ukrepom, nikakor pa ne njihovo nadomestilo.
| Pri zdravljenju bolezni debelosti je pomembno, da z njim izgubljamo presežno in bolno maščobno tkivo, še bolj pa, da z njim preprečimo oziroma zmanjšamo zaplete debelosti. Ob tem moramo ohranjati mišično zdravje. |
Ali naj se zdravljenje najprej osredotoči na zmanjšanje telesne mase ali izboljšanje zdravstvenih kazalnikov (krvni tlak, inzulinska rezistenca) ne glede na tako imenovano telesno velikost?
Če je debelost pravilno diagnosticirana, kar pomeni, da izvedemo kompleksno antropometrično oceno, ocenimo telesno sestavo in zaznamo presežek maščevja, še tako »zdrava debelost« ni več trajno varna. Pri debelosti se nikakor ne smemo osredotočati le na presnovne zaplete, ampak je pomembno vključiti tudi druge mehanizme za zaplete zaradi genetike, razporejanja in škodljivosti maščevja, disfunkcionalnih vnetij, inzulinske rezistence, prelivanja maščevja, mehanskih obremenitev … Bolnika obravnavamo celostno, pozorni smo na presnovne, mehanske, mentalne zaplete, ogroženost za rakava obolenja, zmanjšano funkcionalnost. Posledice debelosti so mnogo več kot presnovni in srčno-žilni zapleti.
Kako so vaši kolegi zdravniki, predvsem na primarni ravni zdravstvenega varstva, sprejeli nov koncept debelosti in zdravljenje debelosti? Vidijo debelost kot bolezen?
Začetna faza raziskav se je osredotočala na izgubo telesne mase in to je bilo za zdravnike precej manj zanimivo kot pa novejši podatki, ki jih dobivamo s terapijo. Vsi vidimo, da se terapija usmerja na zaplete bolezni, da ne gre le za zmanjšanje telesne mase. Zanimanje zdravnikov za novo terapijo se je z dokazi za obnovo zdravja s tem zelo povečalo in pričakovati je, da jo bodo predlagali bolnikom, pri katerih bodo ugotovili in diagnosticirali klinično debelost.
| Debelost je bolezen, ki jo je treba zdraviti. Zdravnik jo mora diagnosticirati in obravnavati tako kot vse druge kronične bolezni. |
Bi bilo modro populacijo za debelost presejati?
Bolnikov, ki do zdaj niso bili zdravljeni in doma sami poskušajo hujšati, je najbrž veliko. Verjetno jih bo treba povabiti v zdravstveni sistem in nekako uvesti presejanje, jih dosledno kodirati z diagnozo. Seveda niso vsi za terapijo z zdravili, prepoznali pa bomo njihovo bolezen. Sistematično presejanje ima širši pomen in omogoča pregled nad položajem.
Zdravniki moramo biti bolj pozorni na nekatere populacije, kot na primer v Martini zgodbi: ženske v perimenopavzi, menopavzi, ki so delovno aktivne, skrbijo za tri generacije, doma podpirajo tri vogale, ne najdejo nobenega časa zase in tudi ne hodijo k zdravniku, razen morda h ginekologu. Če bi jim potrdili presežek maščevja in bi jih lahko merili z natančnejšimi metodami, bi že lahko ugotovili drugačne potrebe po inzulinu, pot v oksidativni stres in začetek procesa načenjanja srčno-žilnega zdravja. Presežek maščevja ni zdravo stanje, te ljudi je treba spremljati in jim za začetek ponuditi vsaj strukturirane ukrepe za spremembo življenjskega sloga.
Pozornost moramo vsekakor nameniti tudi moškim srednjih let, zlasti tistim s tipičnim »trebušnim« tipom debelosti. Pogosto mislijo, da je »pivski trebuh« le estetska težava, a je pravzaprav najnevarnejša oblika kopičenja maščobe, ki je povezana s presnovnim sindromom, sladkorno boleznijo tipa 2 in srčno-žilnimi zapleti. Ti moški se pogosto ne vključujejo v zdravstveni sistem in so še manj navajeni preventivnih presejalnih pregledov kot ženske.
