Čeprav ima spinalno mišično atrofijo, jo ta ne ovira, da ne bi sledila svojemu srcu in sanjam. Solistka, tekstopiska in ustvarjalka glasbe verjame, da bi morali biti bolj pogumni in sami narediti kakšen korak več, da si izpolnimo sanje.
Glasba je njen jezik
Petje ji pomeni več kot le umetniško izražanje. »Petje me osrečuje in včasih celo lažje pojem, kot govorim,« pove že na začetku.
Zelo rada poje tudi v angleščini ali italijanščini, ki se ji zdita izjemno melodični. Njene vzornice so Whitney Houston, Adele in Lea Sirk, ki je njena mentorica in učiteljica petja, s katero že deset let pilita Evino tehniko petja in se na urah petja tudi veliko smejita. Prav ona jo je pred dvema letoma spodbudila, da napiše lastno pesem. »Lea me je spravila iz cone udobja, ko mi je rekla, naj sama napišem svojo pesem. In tako sem našla en del sebe, Lea mi je dala priložnost in zdaj iz mene kar vrejo pesmi.« Tako so nastale prve avtorske skladbe – Dotakni se zvezd, Najlepši spomin, Božič, ki cveti, in druge, v katerih odpira svoje srce. »Mama mi je povedala, da me je prvič slišala peti, ko sem bila še čisto majhna in sem v bolnici začela peti eno italijansko pesem.« Že v otroštvu je rada pela in nastopala na družinskih praznovanjih, že takrat je bilo jasno, da bo glasba zanjo veliko več kot le hobi.
Pesmi kot dnevnik čustev
Eva najraje posluša pop glasbo, takšno tudi sama ustvarja. Njene pesmi so kot drobni utrinki iz njenega življenja, pogosto veseli trenutki, včasih pa tudi bolečina in izguba. Pesem Najlepši spomin je tako napisala za njej drago osebo, ki je ni več. Navdih za pesem, ki jo je napisala lansko leto z naslovom Božič, ki cveti, je bila njena zvesta psička Meda. »To je pesem o mojih najlepših letih otroštva. Ko sem bila stara tri leta, sem dobila psičko, s katero sva bili 14 let neločljivi. Vsa leta so bile moje prve jutranje besede, kje je moja Meda, in vedno je bila tista, ki mi je narisala nasmeh na obrazu. Cele dneve sem jo nosila v naročju, zato v pesmi pojem: ritem ustvari najin ples, riše zgodbo dveh čudes.« Imela je številne ideje, kaj vse bo Meda pokazala v novem videospotu in kako se bosta decembra stiskali, a žal Meda nikoli ni dočakala snemanja. Evi je bilo zaradi izgube zelo hudo, a čez čas je sprejela njeno smrt. Letos poleti se je razveselila nove kosmate prijateljice – temno rjave psičke Pupe. »Pupa v meni ni le prebudila vseh znanih čustev, ampak mi pokazala še tiste nove, ki jih do zdaj nisem poznala. Neskončno jo imam rada in hvaležna sem ji, da me je ponovno prebudila.«
Sanje postanejo resničnost
Že v prvih mesecih življenja so starši opazili, da se Eva razvija nekoliko drugače in še pred enim letom je dobila diagnozo spinalna mišična atrofija. Ne glede na izzive, ki ji je prinesla bolezen, o svojem otroštvu pripoveduje z žarečimi očmi. Če je imela kdaj slab dan, so ji ga polepšale Meda in mačke, s katerimi je odraščala. V šoli je imela vedno odlične ocene, vrstniki so jo lepo sprejeli in stkala so se tesna prijateljstva. »Sem ena teh ljudi, ki ima raje nekaj res dobrih prijateljev kot pa veliko bežnih prijateljstev,« pravi Eva, ki vedno nosi svoje srce na dlani in se ne boji pokazati svojih čustev. Njeno življenje dokazuje, da se ti sanje lahko uresničujejo, če verjameš vanje. Ko je pevka Eva Boto izdala svojo pesem Moje zlato, je Evo Hrvatin tako prevzela, da se jo je želela naučiti zapeti do potankosti pravilno. »Eno noč sem sanjala, da sem bila na Evinem koncertu in da sva pesem tudi skupaj zapeli na odru, potem pa me je še objela. Vse to se mi je lansko leto uresničilo na njenem koncertu v Portorožu. Sanje se lahko uresničijo, če v njih močno verjamete,« vsem priporoča mlada Primorka.
Zgodba je določena, a barve si izbiramo sami
Čeprav je še srednješolka, so njene misli modre in globoke.
»Zgodba je morda določena, a barve si lahko izbiramo sami,« mi pove, ko jo povprašam, kako premaguje ovire na poti življenja. »Življenje je mavrica različnih dogodkov in občutkov.«
Verjame, da moramo poiskati stvari, ki nas veselijo in se pri tem ne bati padcev ali neuspehov. »Bolj si moramo zaupati. Upati si moramo poskusiti znova in znova, seveda bomo tudi padli, a to je del poti in rasti. Najpomembnejše je, da najdeš sebe, kar je včasih zelo težko. In ko slediš svoji poti, sprejmi pohvale in pozitivne misli, žalitve presliši, konstruktivnim kritikam pa prisluhni, saj te prav te vodijo do izboljšanja in popolnosti,« podeli svoj nasvet vsem, ki si utirajo pot v umetnosti.
Zdi se, da Eva nikoli ne obupa in ohrani optimizem ne glede na situacijo. »Vedno me razveselijo petje in živali, te dni predvsem moja navihana Pupa,« se nasmehne, ko pripoveduje o svoji štirimesečni kepici. Tudi njej je že zapela in glede na mahanje repka, lahko sklepamo, da ji je zelo všeč. »Ko odraste, bo morda moj pes pomočnik. In verjetno moj terapevtski pes, ker vedno tako veselo maha z repkom, da me v hipu spravi v dobro voljo.« Ko Eva zapoje, je jasno, da je glasba resnično njen pravi jezik, s katerim izraža vsa svoja čustva, svojo moč, pogum in prepričanje, da se sanje tudi uresničijo.
