Ko danes laično pomislimo na Neila Armstronga, pomislimo na slovite posnetke prvega pristanka na Luni, pa njegove slovite besede o velikem koraku za človeštvo. Kakorkoli obrnemo, je bila Apollo 11 misija, ki je brez večjih težav dosegla svoj zgodovinski cilj. Ko je filmski studio Universal pred časom objavil namero, da bo ob prihajajoči 50. obletnici omenjenega dogodka o prvem človeku na Luni posnel biografski film, se je takoj postavilo očitno vprašanje: kje je tu drama? Ali drugače: če je Apollo 13 režiserja Rona Howarda leta 1995 prikazal nekatere najbolj dramatične trenutke ameriškega vesoljskega programa, mar bo Damien Chazelle z Apollom 11 oziroma Prvim človekom posnel dolgočasen film o tem, kako je šlo vse po načrtu?
Kot se izkaže, Armstrongova zgodba vendarle vsebuje mnogo več zanimivega gradiva, kot domneva laično oko. Že osnovni namen Chazellovega film je namreč izpodbijanje mita, da je v ozadju tega prelomnega dogodka vse potekalo brezhibno in brez drame. Neil Armstrong še zdaleč ni bil zgolj eden od srečnih izbrancev, ki bi ga NASA med kandidati naključno izbrala za to nalogo, temveč si je ta položaj še kako zaslužil. Ne samo, da je bil sijajen letalec, inženir in strokovnjak za letalstvo, temveč je v sebi nosil tudi tisti neulovljivi »dotik genija«, s katerim je reševal kritične situacije v trenutkih, ko so vsi ostali odpovedali. Poleg tega pa je astronavt med slovitim poletom v sebi nosil podobe, ki jih gledalci za televizijskim zaslonom preprosto niso mogli videti: spomine na tragične dogodke iz zasebnega življenja, ki se jih niti v črnini vesolja ni mogel otresti. S tega vidika Armstrongova zgodba pravzaprav nudi izvrsten material za hollywoodsko adaptacijo.
Prvi človek je zaradi različnosti dogodkov precej drugačen film od Apolla 13. Chazelle namesto akcijskega suspenza ubere klasičen recept kombiniranja dveh pripovednih linij, ene iz poklicnega, druge pa iz zasebnega življenja portretiranca. Velika dodana vrednost so neolepšani prizori Armstrongovih poletov in testiranj, v katerih nas režiser dobesedno postavi v sredino dogajanja, z vsemi zvoki in silnimi tresljaji, ki jih občuti pilot. Ryan Gosling v glavni vlogi še enkrat več ponudi dokaj nerazgibano izvedbo, ki v veliki meri sledi njegovemu resničnemu lenobnemu in skuliranemu značaju, vendar se tudi v tem primeru pristop zelo dobro odnese, saj je bil tudi Armstrong izrazito čustveno zadržana oseba. V povzetku: če je imel Apollo 13 akcijo, potem Prvi človek več kot uspešno opravi svojo nalogo poglabljanja znanja o eni najslovitejših oseb 20. stoletja.
Vseeno pa sta si oba filma v eni potezi vendarle zelo podobna. Tako kot Ron Howard se tudi Chazelle vse bolj razvija v izrazito konvencionalnega režiserja, ki ga sicer zanimajo resnične zgodbe, a obenem nima nikakršnih težav s prilagajanjem slogovnim zahtevam ameriškega studijskega filma. To je dokaj zanimivo za tako mladega, prebijajočega režiserja, ki so mu, kot kaže, oskarji višja prioriteta, kot pa da bi znotraj studijskega sistema razvijal lastno avtorsko vizijo. Prvi človek je vsekakor še en zelo dober hollywoodski film v njegovi kratki filmografiji in zanimivo bo videti, kako daleč bo karta ameriškega nacionalnega ponosa delovala na naslednji podelitvi Ameriške akademije. V dvoboju dveh zgodnjih favoritov, ki jih te dni gledamo pri nas v kinih, pa je Bradley Cooper s filmom Zvezda je rojena vendarle pokazal nekoliko več.
