"Benvenuti in Sicilia, na otoku ognja, barv in vonjav," nas pozdravi domačin z zgovornim nasmehom, medtem ko stopamo iz avtobusa v sončnem Letojanniju, majhnem obmorskem letovišču na vzhodni obali Sicilije. Obrazi domačinov so mirni, gibanje počasno, kot bi se tu čas res ustavil ali vsaj upočasnil.
"Tukaj dnevi tečejo počasneje. Začnejo se kasneje, a trajajo dlje kot pri vas," reče skoraj filozofsko, potem ko mu omenimo, da prihajamo iz Slovenije. Njegov pogled se razjasni. "Koper! To mesto poznam. Moj oče je bil mornar. Kot otrok sem šel enkrat z njim na pot. Jedla sva mineštro. Veliko je bilo zelenjave, pa tudi pršuta," se mu ob spominu zasvetijo oči. "Baje, da je Slovenija zelena dežela, kjer veliko ljudi govori italijansko?" doda nekoliko provokativno. Z njim se namreč pogovarjamo v angleščini, ki jo delno razume, ali pa vsaj tako pravi.
A kmalu ugotovimo, da je angleščina na Siciliji pogosto le vljudnostna fasada. Ko za zajtrk naročimo croissant, na mizo brez besed prileti svež, še rahlo topel cannolo siciliano - tisti slastni zavitek hrustljavega testa, polnjen s sladko rikotino, posut s pistacijami. Napaka? Zelo verjetno. A protestirati bi bilo greh. Na Siciliji ti ne dajo tistega, kar misliš, da želiš, dajo ti tisto, kar vejo, da boš vzljubil in je njihovo. Na to pa so zelo ponosni.
"Tukaj dnevi tečejo počasneje. Začnejo se kasneje, a trajajo dlje kot pri vas"
Kot balkon nad morjem
Sicilijanci so ponosni na marsikaj in Taormina je pri tem visoko na seznamu. Iz Letojannija do mesta pelje avtobus, ki naj bi vozil redno, a se lahko hitro izkaže, da ima Sicilija svoj časovni pas. Včasih avtobus zamuja, včasih ga sploh ni, in ko se končno pojavi, je že poln turistov z nahrbtniki. Vožnja po ozki, ovinkasti cesti do vrha, kjer leži mestece, je svojevrstna izkušnja. Šoferji so sicer vajeni manevrov, a ni redko, da ti med ovinki vseeno zastane dih.
Ko končno prispemo na vrh, kjer se Taormina razprostira kot balkon nad morjem, te mesto prevzame takoj, pa ne z bliščem, ampak z vzdušjem. Na prvi pogled je videti kot razglednica: kamnite hiške, ulice, tlakovane z vulkanskim kamnom, razgledni kotički na vsakem koraku. Corso Umberto, glavno mestno sprehajališče, je pravo živahno gledališče. Butiki z ročno izdelanimi izdelki, vitrine polne limoninih likerjev, vonji sveže mlete kave, sladkih peciv in lokalnih parfumov se mešajo z lahkotnim vetrom, ki prihaja z morja. Na vogalu stoji starejši gospod s harmoniko, na stopnicah pred cerkvijo pa si par deli granito s svežimi figami.
"Granita je nekaj posebnega - za odžejat in uživat!" nam z nasmeškom reče natakar v enem od lokalov, okrašenih v tipično sicilijanskih barvah. "Imamo limono, kavo, pistacijo, mango ... Kar pokusite! Tu je granita skoraj religija," pristavi, medtem ko ulični glasbeniki zaigrajo tisto, kar bi pričakovali, da bo zvenelo točno tukaj, in sicer klasično sicilijansko melodijo iz filma Boter. Mehke note mandoline in harmonike se nežno razlijejo po kamnitih ulicah in za trenutek vse utihne.
Etna se obnaša kot prava diva
A še bolj kot na Taormino so Sicilijanci ponosni na svojo Mammo Etno, mogočno vulkansko mater, ki bedi nad otokom, včasih mirna, včasih nepredvidljiva, a vedno prisotna. Pot do nje je sama po sebi nekaj posebnega. Etna se dviga kar 3357 metrov nad morjem, in čeprav se lahko povzpneš do vrha le na vodeni turi, že sama izkušnja vzpona deluje kot prehod v drug svet. Najprej vožnja z avtobusom skozi vinograde, nasade mandljevcev in limonovcev, potem Rifugio Sapienza, kjer se začne pravi vzpon. Od tam naprej vodi gondola, ki te v nekaj minutah dvigne visoko nad zelenje. Pokrajina se spremeni. Najprej suha trava, nato že črnikaste skale in na koncu popolna sivina. Videti je, kot bi pristal na Luni. Brez rastlinja, brez zvokov. Samo veter, pepel in kamen.
Na višji postaji nas čakajo posebna terenska vozila z ogromnimi gumami. Na prvi pogled se zdijo kot nekakšni vesoljski taksiji. Vozijo nas še višje, do območja okoli 2900 metrov nadmorske višine, kjer je za turiste še varno. Tam je zrak tanjši, hladnejši, vonj po žveplu pa postaja vse bolj izrazit. Tla so topla, skoraj mehka pod nogami. Vodič s palico pokaže na odprtine, iz katerih se kadi, in razloži, da je ta del Etne še vedno aktiven, a trenutno miren. "Etna se še naprej obnaša kot prava diva," nam razloži Francesco, ko zremo v dim, ki se leno dviga iz enega od kraterjev. "Nazadnje je izbruhnila 2. junija letos, precej močno. Pepel se je dvignil do 6500 metrov, iz jugovzhodnega kraterja so prišli trije večji tokovi lave, sprožil se je celo piroklastični val. Vse skupaj je bilo kar spektakularno," pojasni z mešanico spoštovanja in vsakodnevne navajenosti, kot bi govoril o kakšni muhasti sosedi.
Iz Sirakuz na Eolske otoke
Po doživetju Etne se zdi, da te težko še kaj preseneti. Pa nas Sirakuze hitro postavijo na trdna tla. In hkrati spet nekoliko dvignejo. So namreč zibelka zgodovine, v kateri ostanki preteklosti mirno sobivajo s sedanjostjo. Le nekaj minut hoje iz središča vodi do Parco Archeologico della Neapolis, arheološkega parka, ki razkrije veličino antičnih Sirakuz, nekoč enega najmočnejših mest v vseh grških kolonijah.
Tu se nahaja impresivno grško gledališče, vklesano neposredno v apnenčasto pobočje. Ena največjih grških gledaliških struktur v celotnem antičnem svetu, z več kot 15.000 sedeži, še danes občasno gosti predstave pod zvezdami, izvemo od našega vodnika. Nedaleč stran stoji rimski amfiteater, manj znan, a nič manj dramatičen, ter mistično Dionizijevo uho (Orecchio di Dionisio), visoka, votla skalna votlina z akustiko, tako posebno, da naj bi bil tiranski vladar Dioniz ravno tu prisluškoval jetnikom. Pri 41 stopinjah Celzija tudi za nas postane za nekaj minut dragoceno zatočišče.
Naslednja postaja nas vodi še globlje v vulkansko naravo Sicilije, in sicer na Eolske otoke, skupino sedmih otokov severno od obale, ki jih po največjem, otoku Lipari, imenujejo tudi Liparski otoki. Vulcano, Lipari, Salina, Stromboli ... Že sama imena zvenijo kot začetek pripovedke.
Po nekoliko razburkani vožnji z ladjo pristanemo na Vulcanu. A razgled ni prva stvar, ki nas zadene, bolj vonj po žveplu. Močan, oster, topel. Nekateri se ob njem namrdnejo, drugi ga povezujejo z zdravilnostjo. A jasno je: narava tukaj vodi igro. Iz razpok v tleh se vijejo bele pare, vulkanski prah se oprijema čevljev, ena od plaž pa ponuja nenavadno doživetje: črn pesek in morje, ogreto na skoraj 30 stopinj Celzija, medtem ko jih zunaj termometer kaže skoraj 40.
Na Lipariju, največjem otoku, se ritem umiri. Staro mestno jedro je polno majhnih galerij, vinotek in trgovinic z lokalnimi izdelki - od keramike, morske soli do sušenih oliv. Salina je raj za iskalce tišine, Stromboli pa je vse prej kot tih. Ob mraku ponudi naravni ognjemet, ko vulkan bruha žareče kamne proti nebu. Vsak tak izbruh vzame dih. Na ulici srečamo mamo s hčerkama, ki na obzidju prodajajo ročno izdelane zapestnice in ogrlice iz vulkanskih kamenčkov. "S tem si dekleti kupita sladoled. Pa spoznavamo ljudi," nam pove. Radovedno vprašamo, ali poznajo Slovenijo. Po tehtnem razmisleku in nekajkratnem pogledu na telefon povedo: "Iskreno? Ne takoj. Nismo vedele, da ste tako blizu Italije. Bile smo le enkrat na celini, v Rimu. A sanjamo, da gremo še kdaj proti vzhodu. Morda tudi v Slovenijo."
