Ob prehodu v srednjo šolo je pri Anji Baš izbruhnila motnja hranjenja. Začelo se je z infekcijsko mononukleozo, ko je zaradi bolezni shujšala za kak kilogram. Takrat jo je prešinilo, da bo mogoče s kilogramom manj na tehtnici v življenju bolj srečna, lepša in bolj opazna. "Od takrat sem imela fiksno idejo, da moram shujšati. To sem uresničila z dvema izmenjujočima se cikloma stradanja ter prenajedanja in bruhanja," pripoveduje sogovornica. Razloge za nastanek motnje hranjenja vidi v spletu različnih okoliščin. Kot majhna deklica je bila priča prepirom med babico, ki je bila zelo verna in je njeni mami ves čas nergala, zakaj hčerke ne vpiše k verouku in podobno, in mamo, ki se ji ni znala zoperstaviti. Kot pomemben dejavnik izpostavi še svoj karakter v mladosti. Sebe se spominja kot tihe, sramežljive deklice, nezmožne zaupanja vase in v svoje sposobnosti. V najstniškem obdobju jo je preveval občutek, da se negativni dogodki kar lepijo nanjo. Naposled je uteho našla v hrani in prepričanju, da bo z nadzorom nad hrano dobila tudi nadzor nad življenjem.
"Odločila sem se, da zaživim na novo"
Kilogrami so kopneli, a ob pogledu na svoje koščeno telo se ji je zdelo, da je debela: rebra še premalo gledajo ven, zadnjica je premalo koščena. Z motnjo hranjenja se ni spreminjalo le njeno telo, ampak tudi vedenje. Do drugih je bila osorna, zadirčna in nikogar ni spustila v svojo bližino. Starši so ji pomagali, kolikor so lahko. Mama jo je peljala k psihiatrinji in jo vključila v zdravljenje na ljubljanski kliniki za adolescentno psihiatrijo. A slednje ni nič kaj pomagalo, dokler se sama ni odločila, da se bo prenehala uničevati. Prelomni trenutek se je zgodil, ko je nekega dne želela zapeti priljubljeno pesem, a ni zmogla. "Kot strela z jasnega me je udarilo, da moj način življenja vodi v pogubo. Odločila sem se, da z njim prekinem in zaživim na novo," se spominja sogovornica. Vendar ni šlo čez noč. Občasno je še zdrsnila v stari vzorec, a se je vedno znova pobrala. Iz pekla sta ji pomagali glasba in tehnika tapkanja. Danes je zdravo dekle, ki se lahko pohvali z ustanovitvijo Zavoda Lačna življenja - zavoda za pomoč osebam z motnjami hranjenja in prehranjevanja. V opomin mladim in njihovim staršem pa je svojo trpko izkušnjo popisala v knjigi Lačna življenja.
Anja Baš je zbolela pri petnajstih letih, dr. Marija Anderluh, dr. med., iz Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike UKC Ljubljana pa razlaga, da se motnje hranjenja začenjajo pri vse mlajših otrocih. K njim prihajajo po pomoč starši z otroki, starimi komaj enajst ali dvanajst let. Najmlajša pacientka je štela le osem let. Psihiatrinja še razkriva, da je v tem zgodnejšem obdobju med obolelimi večji delež dečkov, po štirinajstem letu pa je med obolelimi kar desetkrat več deklet.
Duševna bolezen z najvišjo smrtnostjo
Vzrok, da kdo zboli za anoreksijo nervozo, ni samo eden. "Neke vrste dovzetnost zanjo prinese otrok na svet. Velikokrat opazimo, da so tudi starši teh otrok imeli v svojem življenju epizode s podobnimi težavami ali sorodne motnje, na primer anksiozne. Pomembni za razvoj bolezni so tudi okoljski dejavniki. Trend povzdigovanja zdrave hrane in pomena vitkosti precej zaznamuje odraščajoče otroke. Otroci so zelo zgodaj spodbujeni k razmisleku o zdravi hrani in telesni teži. Motnja hranjenja se hitreje razvije pri manj samozavestnih, bolj negotovih otrocih, ki so odvisni od mnenja in potrditve drugih,“ razloži Anderluhova. Obenem prizna, da je zaskrbljena, ker po njenem mnenju veliko otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja ni napotenih po pomoč. Zakaj ne? "Ker bodisi starši ali celo pediater bolezni ne prepoznajo bodisi otrok noče pomoči. Za nameček so pedopsihiatrične službe kadrovsko podhranjene. Težko vsem zagotovimo pomoč. Potrebovali bi več usposobljenih timov za obravnavo teh otrok, več centrov za zdravljenje in več možnosti izobraževanja strokovnih timov," potoži strokovnjakinja.
Na tem mestu Marija Anderluh svetuje staršem, naj bodo pozorni, če njihov otrok zmanjšuje ali izpušča obroke, uživa samo sadje in zelenjavo, zaostaja v telesnem razvoju za vrstniki, se zapira vase in v svojo sobo, postaja razdražljiv, opušča hobije, tuhta le o hrani, se izogiba vrstniškim stikom in se intenzivno ukvarja s telesno aktivnostjo.
Po 14. letu je med obolelimi kar desetkrat več deklet kot fantov
V zdravljenje se vključijo tudi starši
Na svetu naj bi za anoreksijo nervozo zbolel en odstotek mlajše ženske populacije. Koliko obolelih otrok je v Sloveniji, nimamo podatkov. Na pediatrični kliniki na leto v povprečju sprejmejo na zdravljenje od 40 do 60 otrok, starih od 10 do 17 let. Pogled v statistiko pravi, da jih iz leta v leto sprejmejo več, njihova starost se niža. Skrb zbuja, da prihajajo k njim otroci s polno razvito klinično sliko bolezni, skrajno podhranjeni, ker niso pravočasno dobili pomoči.
V zdravljenje otrok in mladostnikov z motnjami hranjenja je na pediatrični kliniki vključena celotna družina. Starše izobrazijo o otrokovi bolezni, njenih posledicah in jim svetujejo, kako naj vzpostavijo zdrav način hranjenja otroka. Starše nasploh spodbujajo, da obroke pripravijo in zaužijejo v mirnem in prijetem vzdušju. V nekaterih primerih pa je potrebno zdravljenje v bolnišnici, kar pogosto traja od dva do štiri mesece. Tam bolnike obravnava tim strokovnjakov, ki izvajajo različne terapije, tudi gibalne in ustvarjalne. Anderluhova še pove, da je zdravljenje uspešno pri treh četrtinah mladih bolnikov, v četrtini primerov je izid negotov, bolezen se lahko ponovi in nadaljuje v odraslost. Raziskave izidov zdravljenja v odraslosti kažejo, da tretjina bolnikov bolezen premaga, tretjina ostane ranljiva in v kritičnih življenjskih trenutkih ponovno zdrkne v bolezen, tretjina pa ostane kronično bolnih. Slednji so najbolj ogroženi in zaradi bolezni tudi umirajo.
