Večer v živo: Z Mojco Fatur pred srečanjem v Mariboru o procesu samoozdravitve

Igralka in pravljičarka Mojca Fatur bo 29. maja v Narodnem domu gostja Večera v živo. Spregovorila bo o procesu samoozdravitve, kako je tekel in kako jo je transformiral. Kdo je Mojca danes, kako drugače živi? Govorili bomo tudi o pesmi, ki jo je navdihnila njena zgodba in s katero nas bo na izboru Eurosong zastopal njen partner, Klemen Slakonja.

Mojca, ozdraveli ste, kljub temu da so vam pred leti postavili težko diagnozo mielodisplastični sindrom, ki je bolezen kostnega mozga in velja za neozdravljivega. Predno vas vprašam, kako se je zgodila samoozdravitev, me zanima, kako ste doživljali soočenje z diagnozo.

"Predno so mi napravili temeljite krvne preiskave, so zdravniki mislili, da se mi je vrnila aplastična anemija, ki sem jo prebolela v zgodnjem otroštvu. Ker sem vedela, kako zahtevno in agresivno zdravljenje terja ta bolezen, sem bila na začetku šokirana. Lev je bil takrat star osem mesecev in je zahteval mojo celotno pozornost in skrb, hkrati sta bila tukaj tudi starejša otroka, zato se mi je zdelo nemogoče, da bom fizično znova zmogla skozi zahteven proces zdravljenja. Zato vedno poudarjam, kako zelo je pomembna naša fizična pripravljenost za premoščanje česarkoli, kar nas v življenju doleti. Če smo dobro fizično pripravljeni, gremo lažje skozi izzive. To pomeni, da smo spočiti, nahranjeni in da vzdržujemo nekakšno fizično pretočnost. Naj se vrnem k vprašanju: ko so naredili temeljite krvne preiskave, so ugotovili, da gre za mielodisplastični sindrom, kar me je še dvakrat bolj zabilo, predvsem zato, ker so rekli, da je neozdravljiv. Rekli so, da je hitro napredujoč in hitro mutirajoč in naj se začnem počasi psihofizično pripravljati na transplantacijo kostnega mozga, ki bo zagotovo potrebna. Ker sem še iz otroštva vedela, kako burno moje telo reagira na tovrstna zdravljena, sem bila prepričana, da transplantacije ne bom preživela. Pa nisem kakšna 'prestrašenka', v resnici sem večna optimistka, a takrat sem bila realistka, ker sem poznala svoje telo, zato sem vedela, da transplantacija ne bo uspešna."

Pravijo, da je način, kako reagiramo, kako se soočimo z informacijo o bolezni, ključen; ene soočenje z diagnozo dvigne, drugi obupajo. Kako je bilo pri vas?

"Startala sem s pozicije, če lahko tako rečem, zdrave kmečke logike. Opazovala sem svoje telo. Ko znamo telo resnično opazovati, se mu lahko samo čudimo, kaj vse zmore. Telo je izjemno mikro vesolje; vse kapilare, žile, tkiva, sluznice, oči, zobje, nohti, lasje itd., za kakšen inteligenten preplet vsega skupaj gre! Kako se nam v resnici sploh ni treba ukvarjati s tem sistemom, ker popolno funkcionira sam od sebe. Zato me je takrat prešinilo spoznanje, da sem se v resnici sestavila sama oziroma me je sestavila nekakšna inteligentna prasila znotraj mene. Iz maminega jajčeca in očetove semenčice je sestavila to inteligentno mikro vesolje – telo. Če ta sila s toliko truda in ljubezni sestavi nekaj tako popolnega, kot je telo, potem ni nikakršne logike, da bi ta ista sila svojo stvaritev želela uničiti. Spoznala sem, da si ta sila želi, da živim, prosperiram in cvetim. Rekla sem si: 'Okej, če kdo ve, kako to mikro vesolje funkcionira, česa je zmožno in česa ne, kakšne so njegove omejitve in podobno, je to edino ta sila in nihče drug.' Da ne bo pomote: zelo spoštujem zdravnike in grem vedno k njim po prvo mnenje. Takrat pa sem vedela, da ima navodila o tem, kako moje telo funkcionira, samo ta sila in nihče drug. Vedela sem, da se moram nekako dokopati do nje in do navodil, vedela sem, da se moram ponovno naučiti komunicirati z njo in ji dati prosto pot, da deluje skozme. Že od zgodnjega otroštva sem bila večkrat soočena z zdravstvenimi izzivi, morda je to tudi razlog, da se mi je že marsikaj zdelo mogoče. Zato v vse situacije in izzive vstopam z logiko, ki pravi: 'Ma, vse se da!'"

Kako ste začutili moč samoozdravitve, kako je potekal samoozdravitveni proces?

"Ta pot je trajala leto in pol, v tem času so se namreč začele spreminjati krvne vrednosti. Pot je bila zelo kompleksna, veliko ljudi namreč misli, da sem šla le na kakšno delavnico, da je bilo dovolj, da sem obiskala retreat dr. Joeja Dispenze in meditirala po njegovih meditacijah in takoj postala zdrava. V resnici sem počela veliko stvari, saj smo ljudje zelo kompleksna bitja; poleg fizičnega telesa imamo še eterično, duhovno, čustveno telo in tako naprej, skratka, v nas je prepletenih veliko sistemov. In moja zdrava kmečka pamet mi je znova rekla, da moram delati z vsemi sistemi naenkrat. Napravila sem si program dela. Vse, kar sem počela, mi je po svoje kupovalo čas, da bolezen ni napredovala. Rahlo in postopoma se je moje fizično telo krepilo. Notranji proces samoozdravitve se je začel, to zdaj ugotavljam, ko sem stopila v prostor niča oziroma ko sem stopila z linearne premice časa v nek sveti čas in sveti prostor. Vem, da se to sliši zelo poetično, vendar je bilo res tako, kot bi izstopila iz časa, ki nas definira, kjer sem na nek način uzrla zelo ukoreninjene vzorce delovanja znotraj sebe in sem jih nato v tem, presežnem prostoru tudi spreminjala. Ko sem začela redno vstopati v ta prostor, sem začela zavestno stopati po poti samoozdravitve in soustvarjati s svojo višjo zavestjo."

Pravite, da imamo vsi v sebi tovrstni potencial?

"Definitivno ga imamo. Prepričana sem tudi, da imamo vsi sposobnost, da ga aktiviramo."

Zakaj ga večina ljudi ne aktivira? Zakaj nismo povezani s to višjo inteligenco v sebi?

"Menim, da je glavni problem v tem, ker jih večina ni povezana z naravo. Zanimivo je, da v raznih slovarjih definicija narave ne vključuje človeka, kot da človek ni del narave; kot da je človek eno in narava drugo. V resnici pa smo bitja, ki so sestavni del narave. Mi smo narava. Vse v naravi utripa skupaj v ritmu Zemlje. Skupaj z Zemljo dihamo; sta noč in dan, so letni časi, so naravni cikli. Če opazujemo rastline in živali, opazimo, da se hranijo podnevi in počivajo ponoči. Ljudje pa smo zaradi izuma luči, ki je sicer izjemen izum, nekako izstopili iz naravnega cikla. Naši predniki so bili bolj usklajeni z ritmom narave – zgodaj so hodili spat in so se zbujali s soncem. Poznam kar nekaj ljudi, ki hodijo spat ob 2. uri zjutraj, kar ni dobro in kaže na to, kako zelo nam je luč umetno podaljšala dan. Potem je tu uporaba zaslonov, ki nas je zaprla v svoje balončke; če kaj potrebujemo, poiščemo informacijo na spletu, drugih ljudi kot da sploh več ne potrebujemo. S tem se zelo izoliramo. Menim, da je za prebujanje naše intuicije in samoozdravitvenih sposobnosti ter globlje povezanosti z Izvorom potrebno, da znova postanemo del narave, da se povežemo. Da čim več časa preživimo v naravi in da poskušamo živeti skladno z njenimi ritmi."

Kako je živela Mojca pred diagnozo in kako živi Mojca zdaj?

"Na prvi pogled bi morda rekla, da Mojca pred diagnozo ni živela bistveno drugače od Mojce po diagnozi. Že prej sem pazila na hrano, pazila sem, da sem dovolj spala, da nisem uživala 'junka', tako v obliki druženj, pogovorov, filmov in podobnih vsebin kot v obliki hrane. Vendar ima Mojca po diagnozi bistveno globlje zavedanje o tem, kdo v resnici je. Bistveno bolje imam postavljene meje, prioritete so dosti bolj jasne in pri njih ne popuščam, naučila sem se reči ne, predvsem pa sem bolj čuječa. To pomeni, da skušam biti bolj prisotna v trenutku, kar mi seveda ne uspeva ves čas, vendar je že dejstvo, da stremim k temu, veliko. Redno se tudi gibam, kar se prej nisem. Vsak dan preživim od dve do tri ure v naravi, česar 'stara' Mojca ni počela. Globoko sem hvaležna za dragoceno darilo, kot je življenje, ki se mi je prej zdelo samoumevno."

Zaradi vsega doživljanja, ki ga opisujete, lahko rečemo, da ste prebujeni?

"Ojoj, sem daleč od prebujenosti. Res pa je, da se zavestno zavedam tega, da sem speči človek, ki se zavestno poskuša prebujati. Takole bom rekla: nisem razsvetljeno bitje, sem pa vsak teden malo bolj prebujena, kot sem bila teden poprej. Ko sem začela zavestno prebijati čas v naravi, živeti s cikli narave, so se mi začele ostriti višječutne zaznave. Kar pomeni, da sem vzpostavila vsakodnevno komunikacijo z višjim poljem zavesti. Ne vem, ali so to, do česar dostopam, morda akaški zapisi. Ko sem namreč hodila na sveto medicino, sem si ves čas želela, da bi dosegla komunikacijo s tako imenovanim enotnim poljem bivanja brez kakršnih koli pomagal, kot so na primer svete rastline. In uspelo mi je, čeprav doživljanje ni tako intenzivno, kot bi bilo s pomočjo svetih rastlin, pri katerih res odpadejo vse tančice in te odnese zelo globoko."

Kako komunicirate s tem poljem?

"Ko komunicirava, mu postavljam zelo konkretna vprašanja, na primer kakšen je naš ustroj, kaj je duša in podobna, in prejemam zelo jasne odgovore. Vzpostavil se je nekakšen dialog s poljem, ki mi je v izjemno zadovoljstvo. Občutka zlitosti z enostjo se ne da opisati. To je stoodstotna prisotnost v tukaj in zdaj. To je ena sama Ljubezen."

Vašo zgodbo soočenja z boleznijo, dvom in ljubezen je v svoji pesmi izpovedal vaš partner Klemen Slakonja. Kako doživljate pesem?

"Sem Klemnov največji kritik, zelo jasno mu povem, kaj mi je všeč in kaj mi ni. V marsičem imava zelo različne okuse. Pesem je bila presenečenje zame, zato ne vem, kako je nastajala. Letos bo izšel Klemnov prvi album, ki bo njegov iskreni izraz skozi glasbo, brez mask. In pesem, s katero nas bo zastopal na Eurosongu, je ena izmed pesmi na tem albumu. Enkrat mi jo je dal za poslušat, ker je potreboval neko mnenje, in ko sem jo slišala, je skozi moje telo stekla elektrika. Dobila sem občutek, kot da mi pesem nekaj premika po telesu, kot da zdravi. Takrat sem mu tudi rekla, da bi moral z njo na Eurosong. On se s tem nikakor ni strinjal, prepričeval me je, da to ni pesem za Eurosong. Rekel je, da ne poznam Evrovizije, ki jo sam spremlja že od malega, in da sem res 'kiksnila', ko sem mu predlagala, da se nanjo prijavi s to pesmijo. Trdil je, da ta festival zahteva šov in spektakel. Vztrajala sem, rekla sem mu, da je Eurosong tudi energijska mreža, skozi katero bi lahko stekla njegova pesem in zdravila. Na koncu se je strinjal z mano in zdaj smo, kjer smo. (smeh)"

Čudovito. Koliko krasnih sporočil ste nanizali že v tem pogovoru. Zelo se veselim najinega druženja na Večeru v živo. Mojca, zakaj je fino, da se nama bralci in bralke pridružijo?

"Pridite, ker sem super sogovornica, brez samocenzure in zato povem marsikaj. (smeh) O vsem bomo govorili in z veseljem bom odgovorila na vsa vprašanja obiskovalcev. Predvsem pa vabim k druženju zato, ker smo ljudje bitja skupnosti, vendar se čisto premalo družimo. Opažam, da po dogodkih, kakršen bo tudi Večer v živo, vsi žarimo. Povežemo se v srcih, to pa nam požene veter v krila, da se vrnemo polni v svoja življenja, kjer nato lažje spreminjamo stvari. Pridite v čim večjem številu, da bomo skupaj premikali meje mogočega."