Antonija Brance, upokojenka iz okolice Maribora, vsak mesec znova doživlja isto stisko. Njena pokojnina komaj pokrije osnovne stroške. Živi sama v enonadstropni družinski hiši, ki sta jo z možem pred desetletji zgradila zase in sina. Danes ji stroški za ogrevanje, elektriko in vzdrževanje stavbe vzamejo kar 70 do 80 odstotkov mesečnih prihodkov. Sin je že dolgo v tujini. Hiša je dotrajana, prevelika in vse težje obvladljiva. Pa vendar Antonija ne razmišlja, da bi živela drugje.
"Tukaj bom živela, dokler bom pri močeh. V dom ne bi rada šla, tja greš samo umret. Da bi prodala hišo, ki sva jo z možem zgradila z lastnimi rokami, mi še na misel ne pride," pove brez omahovanja.
Takih zgodb je v Sloveniji ogromno. Starost prinaša vse večje fizične omejitve, družinske spremembe in finančne izzive, a številni starejši ostajajo v lastnih, pogosto neprimernih nepremičninah. Njihove zgodbe pa so hkrati ključ do reševanja širše stanovanjske stiske, tudi za mlade.
Na prvi pogled se zdi, da ni težav
Ko govorimo o stanovanjski problematiki, se pogosto osredotočamo na mlade, ki težko pridejo do svojega prvega doma. A pri tem pogosto spregledamo, da je reševanje problematike v Sloveniji povezano tudi s starejšimi. Gre za generacijo, ki je zgradila domove z lastnimi rokami, danes pa pogosto ostaja ujeta v nepremičninah, ki niso več primerne za njihovo življenjsko obdobje. Dostojno bivanje v starosti ni samoumevno in prav reševanje tega izziva lahko sproži verižno reakcijo pozitivnih sprememb na celotnem stanovanjskem trgu.
Na to opozarja tudi Alenka Ogrin z Inštituta Antona Trstenjaka, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem položaja starejših in kakovosti njihovega življenja. "Skoraj 90 odstotkov starejših v Sloveniji živi v lastni nepremičnini. Na prvi pogled bi lahko rekli, da torej nimamo težav. A drugi pogled pokaže povsem drugačno sliko," pravi Ogrinova.
Velika večina teh nepremičnin ni prilagojena za varno in dostojno bivanje v starosti. Številne so predimenzionirane enodružinske hiše - v takih živi kar 65 odstotkov starejših - ali stanovanja v višjih nadstropjih stavb brez dvigala, kar mobilnostno oviranim ljudem močno otežuje vsakdan. "Po eni strani so ti ljudje lastniki nepremičnin, pogosto precej vrednih. Po drugi strani pa jim primanjkuje sredstev za vzdrževanje, za tekoče stroške. Lastnina jim postaja breme. So premoženjsko bogati, a življenjsko revni," opozarja Ogrinova.
65
odstotkov starejših v Sloveniji živi v pogosto prevelikih enodružinskih hišah
Zapuščina Jazbinškove politike
Generacija, ki je danes v pokoju, je do lastniških stanovanj prišla z odrekanjem in vztrajnim delom. Pogosto v času, ko so bile možnosti za pridobitev kredita veliko ugodnejše kot danes. "Pomemben prelom je bila Jazbinškova razprodaja družbenih stanovanj v devetdesetih, ki je mnogim omogočila nakup nepremičnine po simbolični ceni. Danes pa so te nepremičnine pogosto zastarele in energetsko neučinkovite, njihove lastnike pa skrbi za prihodnost, tako zdravstveno kot finančno."
Stanovanjska nepremičnost je ena ključnih značilnosti starejših v Sloveniji, pravi Ogrinova in se sklicuje na podatke mednarodne raziskave SHARE. Ta je pokazala, da v Sloveniji ljudje po dopolnjenem 55. letu v povprečju ostanejo v istem stanovanju kar 32 let. Zakaj? Deloma zaradi močne čustvene navezanosti na dom, ki je pri Slovencih že skoraj pregovorna. A še bolj zato, ker enostavno ni drugih možnosti, pravi sogovornica.
Po njenem mnenju bi moral posameznik ob pomembnih življenjskih prelomnicah, denimo ko otroci zapustijo dom ali ob upokojitvi, premisliti: "Ali se bom lahko v tej nepremičnini varno staral naslednjih 10, 20, 30 let? Ima urejen dostop? Je primerna za človeka z zmanjšano mobilnostjo?" Žal večina ljudi ostane, kjer je. Ne zato, ker bi želeli, ampak ker nimajo druge izbire. To pa ustvarja začaran krog: nepremičnine ostajajo zasedene, četudi niso več funkcionalne, medtem ko mlade družine zaman iščejo dom, ki bi bil prostorsko smiseln in cenovno dostopen.
Sobivanje starejših kot priložnost
V nekaterih državah, denimo na Švedskem ali v Avstriji, so se že pred desetletji uveljavile različne oblike sobivanja starejših. Po upokojitvi se starejši preselijo v manjša, funkcionalna stanovanja, pogosto v starosti prijaznih soseskah, kjer imajo pri roki vse potrebne storitve, od trgovin, družabnih prostorov do ambulante oziroma oskrbovalne službe, ko jim začne zdravje pešati. Tako ostanejo čim dlje samostojni in aktivni v lokalnih pobudah.
Na Dunaju stanovanjski sklad na lepih lokacijah ponuja starejšim najemnikom nekaj večjih stanovanj za sobivanje: v nekaterih živijo še samostojni starejši, v drugih pa tisti, ki že potrebujejo pomoč. Ta so še posebej prilagojena za gibalno ovirane, stanovalci pa si delijo stroške za oskrbovalko, ki je čez dan z njimi. "Na Švedskem se večina starejših po upokojitvi preseli, v dveh letih zamenjajo bivališče za manjše, prilagojeno stanovanje. Pri nas pa takšnih možnosti praktično ni,” opozarja Ogrinova.
Obstajata sicer dve dobro delujoči sobivalni skupnosti. Prva je gospodinjska skupnost starejših v Davči, ki je nastala kot zasebna pobuda. Druga je v Murski Soboti, kjer stanovalci živijo v prostorih, ki jih oddaja tamkajšnji stanovanjski sklad. Obe skupnosti sta dobro uveljavljeni in večinoma polno zasedeni.
Kaj sploh pomeni sobivanje? "Pri sobivanju gre za namensko oblikovane skupnosti starejših v večjih hišah ali stanovanjih. Vsak stanovalec ima svoj zasebni prostor, denimo okoli 15 kvadratnih metrov veliko sobo, lastno kopalnico in morda balkon. Poleg tega pa so na voljo skupni prostori za vse stanovalce: velika kuhinja, dnevna soba, kotiček za druženje, terasa, pralnica, shrambe ... Gre za prostore, kjer si stanovalci delijo vsakdan," pojasni sogovornica.
Plus in in minusi sobivanja
A sobivanje ni za vsakogar. "Pomembno je, da stanovalci želijo biti del skupnosti. Da se dogovorijo za nekaj skupnih dejavnosti, kot sta zajtrk ali tedenski sestanek. Sobivanje prinaša pluse in minuse. Tak način bivanja prinaša večjo kakovost življenja, nižje stroške in preprečuje osamljenost. Imaš svojo zasebnost, a hkrati tudi živiš z drugimi. Kar je dobro, če nekoga dolgo ni iz sobe, ga drugi pogrešajo, potrkajo na vrata in se prepričajo, ali je vse v redu. A odločitev za to mora biti prostovoljna, ne izhod v sili," opozarja Ogrinova.
Pa je med starejšimi v Sloveniji ob močni navezanosti na svoje nepremičnine sploh kaj interesa za sobivanje? "Interes za sobivanje je! Pogosto slišimo, da sta se prijateljici pogovarjali o tem, da bi se skupaj preselili v takšno skupnost, vendar večina takšnih zamisli ostane nedorečenih. Zato je treba o tem govoriti tudi v javnosti, zamisli spodbujati, da ne ostanejo samo na papirju," pravi Ogrinova.
Po njenih besedah obstajajo različne oblike sobivanja: pobuda lahko pride s strani stanovalcev, ki skupnost organizirajo sami, pogosto po modelu zadruge. "Lahko pa se jo spodbuja 'od zgoraj', ko lokalna skupnost, republiški ali občinski stanovanjski skladi zgradijo najemna stanovanja za sobivanje starejših." Tovrstne skupnosti bi lahko razvijali tudi domovi za starejše, denimo v dislociranih enotah, je mnenja Ogrinova.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
