(DNEVNIK) Meta Blagšič: Knjižničarji so tudi zaupniki in svetovalci

/ PETEK, 14. OKTOBER

Zgodnja ptica sem. Rada imam jutranji mir. S skodelico merim prosti čas in tišino. Danes se z Andrejem prebudiva istočasno. Zavrem, zamešam, odstavim, nalijem. Zadiši in kmalu sem že v službi. Dobro jutro, Lea - draga kolegica in cimra v pisarni. Vesela sem zanjo, saj letos prejeme priznanje slovenske sekcije IBBY. Včeraj sem se na Ptuju udeležila posvetovanja Sekcije za mladinsko knjižničarstvo, kjer sem srečala le peščico teh zanimivih in živih ljudi, ki predano delajo z mladimi, vzgajajo jih v bralce in kritične mislece. Naša Zdenka je ena od teh živih legend, ki je tudi na posvetu navdušila.

Sredi dopoldneva skočim na Pobrežje. Mateja sedmošolcem predstavlja projekt Rastem s knjigo, potem radovedno raziskujejo knjižne police. Dogovorjena sem s Tadejem, vodjo enote in lektorjem, da še enkrat pregledava šest od dvanajstih zgodb, ki so nastale v okviru mednarodnega projekta Heroes Unleashed. V projektu sodelujemo partnerji iz Slovenije, Portugalske, Litve in Ukrajine, povezujemo pisatelje in ilustratorje iz vseh držav partneric, pripravljamo publikacijo z ilustriranimi zgodbami in strokovni priročnik za senzorne pravljične ure. Te bomo pričeli izvajati v prihodnjem letu.

Vrnem se v pisarno. Še en sestanek z vodstvom, še nekaj odgovorov in potem zaprem računalnik. Za ta teden bo dovolj. Ko se premikam skozi meglo, se izrisuje silhueta Pohorja. Sonce se komaj opazno prebija in izgineva. Čim bližje domu sem, močneje sije.

/ SOBOTA, 15. NOVEMBER

Ob devetih z dalmatinko Nutello vstopiva v gondolo. Če me je spodaj še rahlo mrazilo, je zgoraj drugi svet: prijetno toplo, sonce rahlo sramežljivo, ampak bo! Pričaka naju sestra Katja. Zamisliva si krožno pot z obveznim postankom na Mariborski koči. Pasji pohodniki so tam spet zaželeni. Naročiva čaj in gibanico, moja cartljivka pa kmalu pritegne pozornost oskrbnika in drugih obiskovalcev. Naklonjenost je vzajemna, v spomin vsakemu pusti dlačico ali dve.

Fanta sta na vikendu pri Andrejevih starših. Skeniram hišo, pospravljam. Zaganjam različne gospodinjske aparate, malo trese, malo brni, potem zapiska, vau, kakšna muzika! Zavrtim si posnetek včerajšnjega nastopa skupine Radiohead iz Bologne. Dve, tri pesmi in potem prekinem, da me ne odnese.

Zvečer pa v lutkovno gledališče. Na predstavo Alma, Popotne skice gospodične A. povabim Tanjo, ki živi v Lizboni in se pogosto vrača k staršem v Kungoto. Nekaj let sva prijetno sobivali v Ljubljani. Po predstavi se nama pridruži Bibi, še ena cimra. Razdalje, ki nas ločujejo vsak dan, so v tem trenutku nevidne. Prideta še Andrej in Andraž in praznujemo, ker imamo razloge in ker nam je dobro. Preden zaspim, se dotaknem pesniške zbirke Tine Volarič Nekje notri je uho. Krasna poezija, a ne gre več, pozno je.

/ NEDELJA, 16. NOVEMBER

Podaljšane družinske jutranje hibernacije je konec v trenutku, ko se na hitro uredimo in odpeljemo proti Košakom. Mami pomagam pripraviti kosilo. Vse tri hčere z družinami smo kar kuharski zalogaj. Že od septembra manjka Doug, ki je razpet med Londonom in Mariborom, a še slab mesec in spet bomo vsi. Obred zaključimo z odlično Petrino sladico.

Gozd ob vznožju Pohorja ponuja veliko. Vijugam med drevesi do potoka, opazujem vse naokoli in onkraj. V glavi imam mrežo poti, vodnih žil, vertikal in prečnih prehodov med njimi. Kadar si želim malo ostrine, se na divje vzpnem po strugah, včasih se pod borovci in med borovnicami podam čez rebraste strmine. Danes se ustavim ob pekrskem travniku.

Andrej zakuri peč, Urban se uči, pes spi. Sedem za računalnik in se pripravljam na jutrišnji dan. Pred nami je Teden splošnih knjižnic. Rezultati letos izvedene raziskave so pokazali, da splošne knjižnice pomembno vplivajo na življenja posameznikov in skupnosti. V Sloveniji smo lahko ponosni na trdno in široko razvejano knjižnično mrežo. Smo najbolj obiskana in dostopna kulturna ustanova.

Veseli me dejstvo, da se v Mariborski knjižnici vedno bolj pogumno odpiramo navzven, razmišljamo o različnih potrebah uporabnikov in povezovanju z okoljem. Naše vrednote so spoštovanje, znanje, zanesljivost, širokoglednost in ustvarjalni pogum.

Že skoraj eno leto se vračam h knjigi Primoža Reparja Saga o prostosti duše. Repar med mnogimi temami razmišlja o ljubezni, odgovornosti vsakega posameznika in pomenu družabnosti. To je aktivno branje, ki sproža veliko premislekov.

/ PONEDELJEK, 17. NOVEMBER

Prvo jutro v tednu se kar razlije v dopoldan. Razporejam dežurstva na dogodkih, z Majo vnašava korekture v prireditveni vodnik. Z Nino, vodjo oddelka za razvoj, začrtava medoddelčni sestanek.

Ob dvanajstih se srečam z ekipo našega oddelka. Pomembno je, da skupaj ponotranjimo novo strategijo. Že zdaj uresničujemo veliko od zapisanega v dokumentu, a kar precej dela nas še čaka. Leto 2026 bo zelo intenzivno, zato potrebujemo dobro načrtovanje in razdelitev nalog. Največji projekt in izziv bo zagotovo nova knjižnica na Rotovškem trgu. Veselim se, čeprav bo to obdobje od nas zahtevalo veliko zagnanosti, poguma, medsebojnega razumevanja in vztrajnosti.

Konec septembra sem obiskala Finsko v okviru programa mobilnosti Erasmus +. Odlična izkušnja, ki še zmeraj rezonira v meni. S sodelavcem sva si v mestih Helsinki, Espoo in Tampere ogledala sedem knjižnic. Na Finskem se financerji zavedajo učinkov vpliva knjižnic. Knjižničarje sprašujejo, kaj še lahko storijo zanje, da bodo lahko knjižničarji storili največ za skupnost. Želim si, da bo nekoč tako tudi pri nas.

Domov se vračam malo pred peto popoldan, ko Urban zaključi trening. Štirinajstletnik v avtu navdušeno pripoveduje o preplezani smeri, kaže mi žulje na prstih in ob tem izbira še en rap komad. Z Andrejem skuhava večerjo. Veliko zelenjave in začimb, fuzija italijanskih in azijskih okusov. Ko se potopimo v film Osem gora, je utrujenost le nevidna meglica nad nami.

/ TOREK, 18. NOVEMBER

November je mesec visokih pričakovanj. Sprejemamo skupine, izvajamo prireditve, v izposoji je gneča, produkcija novih knjižnih naslovov je na vrhuncu, oddajamo zahtevke in poročila, udeležujemo se strokovnih posvetov in prijavljamo na nove razpise. Množico informacij in podatkov poskušam shranjevati in obdelovati v nagubanem sistemu pod lobanjo. Včasih mi kaj uide in hvaležna sem, da imam ob sebi odlične sodelavke in sodelavce.

Piše mi Sanna, ki sem jo spoznala v Oodiju. To helsinško knjižnico so odprli leta 2017 in velja za eno najnaprednejših, ki ima tudi na severu prav poseben sijaj. Dogovarjamo se, da nas Sanna januarja obišče v Mariboru in z nami deli svoje znanje in izkušnje o delovanju programa makerspace, saj tudi mi načrtujemo ustvarjalnico v novi knjižnici. Že naslednji teden pa k nam prihaja kolegica iz Avstrije, ki jo zanima načrtovanje in izvajanje programov za otroke, mlade in ranljive skupine.

Čeprav je čas sezonskih obolenj in smo ponovno v kadrovski stiski, se organiziramo, da obiskovalci tega ne zaznajo. Prostori naših 21 knjižnic so odprti in živahni kot vse druge dni v letu, bibliobus se ustavlja na postajališčih med Malečnikom, Koreno in Duplekom.

Danes ni prostovoljca za kuhanje. Gremo ven. Potem nam je žal. Sami zmoremo veliko bolje. Čaj iz melise me potolaži in mehko uspava.

/ SREDA, 19. NOVEMBER

Dolga sreda ali kar super sreda. Sestanek, sestanek, sestanek. Vmes malica in nekaj vdihov. Razpravljamo in načrtujemo v različnih skupinah in sredinah. Skupni premisleki so razgibani in tvorni, vmes je prostor tudi za humor in iskrive ideje, bolj ali manj uresničljive. Sejna soba nikakor ni dolgočasen prostor.

Popoldan je na Pobrežju poseben dogodek, ki je del programa Knjižničnega cikla Univerze za tretje življenjsko obdobje. Starejši odrasli so naši pomembni in zvesti uporabniki in Nataša to dejavnost predano vodi že leta. Predstava KUD LJUD Kdo je okužil dedka? tenkočutno nagovori in poveže igralce in gledalce različnih generacij. Nekateri nepričakovano prevzamemo tudi aktivno vlogo. Kot se za sedmino spodobi, se med nami proti koncu razvije zanimiva in duhovita debata. Še pred eno uro popolni tujci smo zdaj družinski člani, prijatelji in znanci iz različnih življenjskih obdobij. Kar cela skupnost. Moj brat je Grega Močivnik, oče Miha Zadnikar in dedek Andrej Rozman Roza. Navdušena sem!

Da se počasi izklopim, potrebujem sprehod, sveži zrak. S Sandro je zmeraj lepo, četudi samo do snežnega stadiona. Zdrsim v kopalnico in zaspim.

/ ČETRTEK, 20. NOVEMBER

Ponosna sem, da sem del knjižničnega ekosistema. Danes je naš dan! Pogosto slišimo občudovanje obiskovalcev, da smo knjižnice oaze, otoki, varne točke sredi ponorelega sveta. Pa vendar je delo v knjižnici vse prej kot mirno. Vsak dan sodelavke in sodelavci izposodijo na stotine knjig, pomagajo pri iskanju gradiva in posredujejo številne informacije. Knjižničarji so tudi zaupniki in svetovalci.

V Šentilju je te dni prava uspešnica razstava, posvečena Mikiju Mustru, pravljične ure so še zmeraj eden najbolj obiskanih programov za otroke po celotni mreži od Lovrenca do Rač. Knjižnica Nova vas ob sredah poka po šivih zaradi Umovadbe, dobro so obiskani tudi knjižni klubi, predstavitve knjig in raznovrstne ustvarjalne ter svetovalne delavnice.

Z Nino in Dragano razpravljamo o podrobnostih Umovadbe na več nivojih: časovnica, prostovoljstvo, izobraževanje za zaposlene in promocija. Nina mi posreduje informacije o sobotni prireditvi ob 1. nacionalnem dnevu stripa. V Pesnici pripravljamo predstavo Sadno-zelenjavni raj v izvedbi Zvitorepčevega gledališča, prvega paragledališča v Evropi. Obeta se tudi presenečenje. Sem že radovedna.