Na moj tekst se je odzval dr. Marjan Toš. Dr. Toš pravi, da vsi želijo vse vedeti, poleg nogometa tudi o medvedih, bolj od raziskovalcev znanstvenikov pa o medvedih modrujejo tisti, ki o njih vedo malo ali skoraj nič, pri čemer se ima sam za nepoklicanega, da bi o tako zahtevni tematiki razglabljal in delil nauke. Če dr. Toš res ne pozna problematike o medvedih, kar bi sicer lahko izhajalo iz njegovih navedb, da je nepoklican razglabljati o tej zahtevni tematiki, kako lahko potem namiguje na to, da so moja stališča o odstrelu napačna?
Zanimivo je tudi to, da pravi, da je medvedov "za naš naravni medvedji habitat" očitno preveč, pa čeprav, kot sam pravi, ni strokovnjak za medvede. Dr. Toš po eni strani pravi, da spoštuje vsako javno izraženo mnenje, po drugi strani pa, če sem ga prav razumel, meni odreka pravico, da bi pisal o medvedih, ker po njegovem nisem strokovnjak za medvede. Svoboda govora po lovsko?
Dr. Toš pravi, da ga je užalilo to, da sem lovce imenoval "mrhovinarje". Ali ni truplo živali mrhovina? Predsednik lovske zveze je bil jasen: da se meso medvedov ne pokvari in da je kožuh primeren za prepariranje! Ali lahko resnica žali? Dr. Toš oporeka temu, da bi bili lovci ubijalci. Če lovci niso ubijalci in letno v Sloveniji ne pobijejo okoli 100.000 prostoživečih živali, potem ni jasno, kako te živali umrejo. Ali mogoče naredijo samomor? Ali odstrel ni uboj, celo umor? Dr. Toša je zmotilo tudi moje vprašanje: "Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?", pri čemer me sprašuje, ali nisem šel malo čez rob! Če se pove resnica, ali se potem lahko gre čez rob?
Dr. Toš je nekje zapisal, da so lovci del velike družine civilne družbe. Na žalost je res tako. Lovci so, poleg ribičev, vsaj po mojem vedenju edini, ki smejo nekaznovano v naravi sejati smrt med čutečimi živimi bitji. To pa je vsekakor v nasprotju z ustavo, ki v 63. členu določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Lov pa ni samo spodbujanje k nasilju, temveč tudi že nasilje samo in seveda vojna proti nedolžnim bitjem. Kako so lahko lovske družine ustanovljene kot društva, če Zakon o društvih ne dovoljuje ustanovitve društev, ki spodbujajo k
nasilju in vojni? Pobijanje živali, torej povzročanje grozljivega trpljenja živim bitjem, je celo v javnem interesu, čeprav po 72. členu slovenske ustave mučenje živali ni dovoljeno. Po ustavi ni mučenja živali, po zakonu pa! Ali ni takšna ureditev absurdna?
Kako dolgo bo še obstajala lovska pravica, torej pravica do nasilja nad živalmi in do ubijanja teh bitij? Nasilje in vojna države ter lovcev do živali pa ne škodita samo živalim, temveč tudi drugim delom narave, saj je lov takoj za industrijskim kmetijstvom drugi največji sovražnik biotske raznovrstnosti. Uničevanje živali in narave pa seveda škodi tudi človeku.
Lov je vedno neka oblika vojne, je dejal nemški pesnik Goethe, od umora živali do umora človeka je le korak, pa pravi ruski pisatelj Lev Tolstoj! In še Theodor Heuss, prvi predsednik ZR Nemčije: "Lov je samo strahopeten opis posebno strahopetnega umora sobitja, ki nima nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duševne bolezni."
Dr. Toš govori o naravovarstvenem poslanstvu lovcev v korist divjadi in njenega okolja. Da je ubijanje divjadi v njeno korist? Ubiješ žival in ji rečeš "to pa je v tvojo korist"!? Živali pri odstrelu povzročiš neverjetno trpljenje in ji rečeš "to trpljenje je v tvojo korist"!? Absurdno! Ubijanje živali naj bi bilo del varovanja okolja?! Lovsko uničevanje dela okolja, kar živali so, je v korist okolja? To bi bilo absurdno!
In za konec. Dr. Toš meni, da je problematika medvedov zahtevna. Ali res? Medvede ubijaš ali pa ne! Zadeva je torej enostavna. Zato je problematika medvedov v osnovi etično in ne strokovno vprašanje! Seveda pa to velja tudi za druge živali!
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
