Šestindvajsetega septembra zaznamujemo evropski dan jezikov. To je za Evropo s preko sedemsto milijoni prebivalcev in preko štiridesetimi narodi ter jeziki pomemben dan. Vendar se razmere izredno hitro spreminjajo in to pomeni tudi drugačen pogled na področje jezikov. Zgodovina sicer pravi, da je množica jezikov (v svetu jih je okrog šest tisoč) božja kazen za prevzetnost in domišljavost takratnega človeštva.
Ampak danes velja spoznanje, da je množica različnih kultur in jezikov v resnici bogastvo – torej blagoslov. Zato je treba – tako kot bogastvo narave – tudi bogastvo kultur in jezikov ohraniti. Vendar v današnjih razmerah to ne zadostuje več. Svet je padel s tečajev, je bilo rečeno na generalni skupščini OZN, ki je potekala nedavno. To pa nujno zahteva hitre in učinkovite spremembe, ki jih lahko naredimo samo vsi skupaj. Vsi skupaj pa pomeni sodelovanje ne samo politikov, pač pa vseh ljudi oziroma civilne družbe. Pri tem sodelovanju je nujna enakopravnost sporazumevanja, ne pa sedanja kulturno-jezikovna diskriminacija s privilegirano angleščino.
Za ponazoritev pa uporabimo primerjavo z bivšo večnacionalno in večjezično Jugoslavijo. Nekatere primerjave so presenetljive in skrb zbujajoče. Takrat so politiki v Beogradu praviloma govorili srbohrvaško – danes v Bruslju angleško. Takrat so oficirji v JLA govorili srbohrvaško – danes v NATO angleško. Takrat je bil v šolah poleg materinščine prvi tuji jezik srbohrvaščina – danes je v Evropi angleščina. Takrat smo imeli odlične dokumente o enakopravnosti kultur in jezikov – podobne imamo tudi danes. A resničnost je šla svojo pot – tako kot gre danes – v nadvlado ene kulture in enega jezika. Sledila sta razpad in tragedija. In kam gre Evropa danes?
Predvsem politiki nosijo neposredno odgovornost za drugačno pot. Očitno pa tega ne razumejo, saj v mednarodnem prostoru (naši) ne uporabljajo jezika države, ki jo predstavljajo!? Torej tudi ne iščejo poti enakopravnosti in človekovih pravic na področju sporazumevanja?!
Zaradi njih, ki nas vodijo, predvsem pa zaradi mladih je treba navesti vsaj nekaj dokumentov, ki nam kažejo drugačno pot. Sem spada splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki govori o pravici do materinščine in do (enakopravne!) komunikacije. Tu je tudi poročilo Unescove komisije (MacBride, Mnogo glasov- en svet), ki navaja možnost univerzalnega, preprostega, vsem dostopnega jezika. Tu je tudi deklaracija o jeziku, ki predlaga odpoved vsiljevanja svojega jezika in sprejetje mednarodnega jezika kot drugega jezika za enakopravno sporazumevanje. Zelo zanimiva je tudi knjiga Iskanje popolnega jezika pisatelja Umberta Eca. Na koncu ima od lani tudi Evropa priporočilo za pospešitev večjezičnosti s pomočjo mednarodnega (modelnega, uvodnega) jezika s formulo 1+2.
Prav to zadnje priporočilo je sicer korak naprej, ki pa je še vedno zgolj politični kompromis, ki odpira več vprašanj kot pa rešitev. Zato se ob evropskem dnevu jezikov spomnimo: svet je padel s tečajev; spremembe iz sedanje diskriminacije v enakopravno sporazumevanje so nujne; predvsem politiki, pa tudi državljani Evrope oziroma civilna družba smo odgovorni za iskanje nove poti. To je pot ohranitve bogastva različnosti kultur in jezikov ob istočasnem iskanju skupnega drugega jezika poleg materinščine za enakopravno sporazumevanje ter sodelovanje.
Janez Zadravec, Maribor
