Po zadnjih dostopnih podatkih statističnega urada - gre torej za avgustovske plače - je povprečna plača v javnem sektorju za dobrih 500 evrov bruto višja kot v zasebnem. V javnem znaša 2836,29 evra, v zasebnem 2328,54 evra, razlika pa se bo z novembrskim povišanjem za večino javnih uslužbencev še povečala. A saj vemo, kako je s povprečjem - kot s segedinom; malo je mesa, veliko pa kislega zelja. Ker je mediana, torej srednja plača, nižja od povprečne plače, ima torej večina uslužbencev nižjo plačo od povprečne.
In če se v zasebnem sektorju plače prilagajajo ponudbi in povpraševanju, so v javnem sektorju zakoličene s plačnimi razredi. Posledično se v posameznih panogah javnega sektorja soočajo s kadrovskimi težavami, saj zaposleni odhajajo v bolje plačan zasebni sektor. "Informatik začetnik dobi v zasebnem sektorju višjo plačo, kot jo ima senior v državni upravi. Povsem logično je, da ima država posledično težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju informacijskih sistemov na ministrstvih in centrih za socialno delo. Zunanji izvajalci so bistveno dražji od bolje plačanih 'notranjih zaposlenih', poleg tega je zunanje izvajalce težko dobiti," ugotavlja državljan, ki je zato na vlado naslovil pobudo, da državna uprava uvede dodatek za poklice, v katerih primanjkuje kadra.
Kot odgovarjajo z ministrstva za upravo, bodo predlog preučili ob naslednjih spremembah plačnega sistema. A teh predvidoma še nekaj časa ne bo, saj je bil šele lani sprejet aktualni, ki velja od 1. januarja letos in se bo po šestih povišicah plač zaključil 1. januarja 2028. Je pa prav s tem zakonom (Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju) določeno, da lahko zaposleni, ki pridejo iz zasebnega v javni sektor, dobijo višjo plačo od izhodiščne, če izpolnjujejo določene pogoje (določeno število let delovne dobe na primerljivih delovnih mestih, posebna znanja, kompetence). Prav med te pogoje za določitev višjega plačnega razreda pa je uvrščena tudi deficitarnost kadra.
