(INTERVJU) Miha Koncilija, prvi trener Tadeja Pogačarja: "Utegne biti še strašljivo za konkurenco"

Bil je prvi trener kolesarja Tadeja Pogačarja, ko je ta pri devetih letih začel svojo športno pot v KD Rog Ljubljana. Kot trener je delal z njim skoraj šest let, nato sta ga prevzela Andrej Hauptman in Marko Polanc. Miha Koncilija je bil osem let tudi kolesar v klubu, v katerem je zdaj že 17. leto trener in strokovnjak za iskanje talentov.

Ste verjeli, da lahko Pogačar na sobotnem kronometru na Touru tako porazi Primoža Rogliča in obleče rumeno majico?
"Ne. Ko se je to zgodilo, sem bil v šoku, saj nisem bil pripravljen na takšen razplet. Šele nekaj ur kasneje sem dojel, kaj se je zgodilo. Upal in želel sem, da bi dosegel etapno zmago in da bi potem oblekel vsaj še pikčasto majico, ki si jo je tako želel. Da lahko odvzame kakšno sekundo Rogliču, je bilo možno, da ga prehiti za skoraj dve minuti, pa ni bilo realno. A potem je sledil zgodovinski preobrat, v katerega je očitno verjel le Tadej, ki je tekmece uničil. Ni šel na kronometer branit drugo mesto, ampak osvojit rumeno majico."
Zakaj je Pogačar sanjsko odpeljal kronometer, Roglič pa je pogorel?
"Pogačarja dobro poznam in vem, da je zelo sproščen fant, ki mu je vsaka etapa nov izziv. Na vsaki želi pokazati in dokazati, da zmore in zna, na vsaki da vedno vse od sebe. Je tip zmagovalca, ki se je zmotiviral do zadnjega atoma moči, da bi dosegel svoj maksimum. In ga je, saj mu je šlo zares vrhunsko. Roglič si je mogoče naložil preveliko breme, morebiti je bil na začetku avgusta prehitro v vrhunski formi, saj je blestel na Tour de l'Ainu in Kriteriju Dauphine. Svoje sta nato dodala padec in poškodba na zadnji dirki pred Tourom, zato je bil skoraj pred dirko en teden brez kolesa in treningov."
Odkrili ste Tadeja in bili njegov prvi trener, do njega pa ste prišli prek njegovega dve leti starejšega brata Tilna.
"S Pogačarjevimi sem že dolgo družinski prijatelj. Tilnova in Tadejeva babica me je učila v četrtem razredu, njuna mama v osmem. Ko sem postal trener v Rogu, sem staršema omenil, da bi lahko bil Tilen dober kolesar, saj je na testiranjih, ki smo jih delali po šolah, dosegel dobre rezultate. Zato sem predlagal, naj poskusi s treningi in se potem odloči sam. Ko se je odločil za treniranje, sem ga skušal nahecati, naj prepriča še Tadeja, a mi je odgovoril, da on trenira nogomet v Komendi. Toda ko je Tilen v klubu dobil kolo in opremo, je to pritegnilo tudi Tadeja, navdušil se je nad kolesarstvom in se nam pridružil."
Ste pri Tadeju že na začetku opazili kakšno stvar, zaradi katere bi ga lahko označili za supertalenta?
"Kako odkriti supertalenta, je vprašanje za milijon dolarjev. Pri 13, 15 letih ni mogoče napovedati in trditi, da bo nekdo kljub odličnim dosežkom postal šampion. Ni izstopal, nekateri drugi so imeli morebiti več možnosti, da nekaj nastane iz njih. Za nameček je bil manjši in telesno šibkejši od vrstnikov. Da se je lahko kosal z njimi, je moral ves čas gristi na polno, na treningih in dirkah. Ta stalna napadalnost, pripravljenost nekaj narediti v vsakem trenutku - to je z njim raslo iz leta v leto, zato je tudi postal takšen tip kolesarja."

Ima vrhunske fiziološke predispozicije. Katere so glavne?
"Kolesar ne sme biti niti prevelik niti premajhen, imeti mora ustrezno težo. A najpomembnejše so fiziološke lastnosti, predvsem zmožnost prenosa kisika po krvi. Pogačar ima zelo visoko maksimalno porabo kisika, toda te številke niso tako visoke kot pri Kolumbijcu Eganu Bernalu. Tudi Rogličeva številka je precej višja kot Pogačarjeva. Ko je v mlajših selekcijah hodil na testiranja, ni pretirano izstopal. Če bi danes primerjali njegove takratne podatke z ostalimi, bi težko rekel, da bo nekoč zmagovalec Toura. A najpomembneje pri njem je, da je vsako leto napredoval za deset, dvajset odstotkov. Ko nekdo pride v člansko kategorijo, je logično, da ta odstotek pade, on pa še kar dodaja, napreduje. Je fenomen. Vsi se sprašujemo, kako daleč lahko to še gre. Ima še rezerve, in čeprav je že zdaj vrhunski, obstaja še kar nekaj stvari, ki jih lahko izboljša. Če se bo to zares zgodilo, bo že kar strašljivo za konkurenco, kljub njegovim šele 22 letom."
Kako si razlagate njegove sposobnosti vrhunske regeneracije po nečloveških naporih?
"Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na regeneracijo, eden izmed njih je glava. Gre za to, v kolikšni meri lahko nekdo vse odmisli in zvečer zaspi v miru, ne glede na dogodke v tistem dnevu. Ta del se mi zdi pri njem najbolj fascinanten: ves čas je zelo sproščen, in ko prečka ciljno črto, je etapa zanj končana, nič več v glavi ne predeluje, kako se je razpletlo, kaj bi bilo, če bi bilo. V nasprotnem primeru lahko to pusti hude posledice, predvsem pri zmožnostih regeneracije. Tega, česar je sposoben on, so sposobni redki. Po domače lahko rečem, da ima v glavi vse zelo pospravljeno."
Ali obstaja razlika med Tadejem na kolesu in Tadejem brez kolesa?
"Da. Kot osebnost je preprost, zelo lepo vzgojen, spoštljiv do vseh, sproščen, prijazen, vedno na razpolago. Je pravi prijatelj, nikoli ne bo nikogar užalil ali karkoli slabega rekel o drugih. Ko sem ga treniral v mlajših selekcijah, se je vedno zahvalil za vsako stvar, žal pa so pri zdajšnjih otrocih te lastnosti redke. Pri Tadeju kolesarju pa se nekatere lastnosti malce spremenijo. Od pridnega, prijaznega in neagresivnega fanta postane napadalen, a ne v smislu, da bi bil do kogarkoli agresiven, ampak glede na način vožnje: ves čas skuša napadati, ves čas čaka na trenutek, ko bo lahko skočil, ušel tekmecem, čeprav je do njih še vedno spoštljiv."

Kako poleg trenerskega dela poteka vaše skavtiranje?
"Najprej sem bil v Rogu osem let tekmovalec, a ker se nisem videl kot vrhunski kolesar, sem se odločil za študij. Po dveh letih fakultete mi je Miro Miškulin predlagal, da bi se pridružil trenerski ekipi in začel s skavtiranjem. Naredil sem tisto, kar so že prej počeli drugi: v osnovno šolo sem pripeljal kolo (specialko) in trenažer, naredili pa smo tudi izbor 40 šol v Ljubljani in okolici za predstavitev in testiranja. Vsako leto smo testirali okoli tisoč osnovnošolcev, po teoriji verjetnosti pa sem si rekel, da je vsaj deset odstotkov takšnih, ki imajo nekaj več v sebi. Otrokom, ki so bili uspešni na testih, smo dali klubsko vabilo za treniranje. Pri delu smo uspešni, saj vsako leto dobimo v klub od šest do deset fantov istega letnika."
Je zaradi sodobnih tehnologij, kot so mobitel, računalniki in podobno, mlade težje prepričati za treniranje?
"Seveda, še posebej v zadnjih petih, šestih letih. Mladi so vešči uporabe sodobnih tehnologij, a sočasno so postali preveč pomehkuženi. Zato se še težje odločajo za tako naporen in garaški šport, kot je kolesarstvo."
Večina meni, da je vrhunski dosežek sestavljen iz 50 odstotkov talenta in 50 odstotkov trdega dela. Zakaj zastopate drugačno razmerje?
"V kolesarstvu je veliko zelo dobrih, še več je takšnih, ki zelo veliko trenirajo, a se moraš roditi s takšnimi naravnimi danostmi, kot jih imata Pogačar in Roglič, da si lahko na njuni ravni. Nekdo lahko trenira toliko in na takšen način kot onadva, a niti slučajno ne bo dosegel njunih uspehov, ker nima takšnega telesa - le volja, želja in trdo delo niso dovolj. Telesa, ki bo zmožno vse treninge dati v plus, ne pa ga skuriti. Če nimaš pravega telesa, si lahko z veliko treninga slabši, a mnogi napačno razmišljajo, da več kot bodo trenirali, boljši bodo. Ta razlika se pokaže na cesti. Mislim, da je vrhunski dosežek sestavljen iz 80 odstotkov talenta in 20 odstotkov trdega dela."

Slovenski klubi proizvajajo vrhunske kolesarje, a ko ti odidejo v tujino, klubi ostanejo brez odškodnine. Kdaj bo to rešeno?
"Če bi bilo v kolesarstvu z odškodninami tako kot v nogometu, bi bil Rog zaradi Pogačarja preskrbljen za nekaj desetletij. Mnogi mislijo, da je klub obogatel, ker je deset let vzgajal, treniral in vlagal v Tadeja in ga nato prodal v UAE Emirates, a žal ni tako, bi pa bilo pošteno. Delali smo sicer za svojo dušo, zadoščenje, ampak po finančni plati nismo dobili ničesar. Seveda mi od njega ne moremo, ne želimo in nočemo nič zahtevati, kajti vse si je prigaral sam. A če nam ne bi bilo treba skrbeti za denar in skoraj prosjačiti zanj, bi to pomenilo, da smo preskrbljeni ter da lahko lažje in nemoteno delamo naprej. Z odškodninami bi bile zadeve rešene, to bi morala urediti mednarodna zveza UCI, a se nič ne zgodi."