Lov na zlato kolajno je Tadej Pogačar napovedal, bilo je zelo verjetno, če že ne pričakovano, da mu bo v Švici uspelo, če bo šlo brez večjih zapletov, a vendar je spet šokiral ves svet. Pa to ne s slogom, močjo, s katero je osvojil naslov svetovnega prvaka na cestni dirki svetovnega prvenstva ter mavričasto majico, ampak s spektakularnim načinom, s katerim se je dokopal do lovorike. Zdaj bo vse leto že na daleč vidno, da je najboljši na svetu, če je bilo prej pač treba prelistati rezultate oziroma ozreti se na lestvico. Srebrno kolajno je v Zürichu malce presenetljivo osvojil Avstralec Ben O'Connor, bronasto lanski prvak Nizozemec Mathieu van der Poel. Primož Roglič, drugi slovenski adut, ni mogel držati najboljših, ko se je dirka lomila, končal je v ozadju. Vsi drugi so po opravljenem delu odstopili in kapetana pričakali v cilju ter z njim slavili.
Misija nemogoče ni bila načrt
Ko je marca na prašnih italijanskih cestah Strade Bianche slovenski šampion udaril več kot 80 kilometrov do cilja, se je zdelo nemogoče in neverjetno, da bi mu uspelo. Pa mu je! In ko je pol leta kasneje v Zürichu postavil nov mejnik zadnjega obdobja, odlepil se je, tik preden se je števec zavrtel v zadnjih sto kilometrov izjemno zahtevne trase, je bil občutek podoben. Samomor, so izrekli komentatorji. A 26-letni Komendčan je spisal novo izjemno zgodbo, nekaj, kar bo verjetno ostalo zapisano za dolge čase ... Če ne bo prej sam tega presegel.
"Seveda ni bil načrt, da grem tako zgodaj, ampak, da imamo dirko pod kontrolo. Toda zgodaj se je začelo odvijati, hitro smo imeli zelo močan pobeg. Sploh ne vem, kaj sem razmišljal, plaval sem s tokom. Na srečo mi je uspelo," si je na cilju v Švici oddahnil Tadej Pogačar. Prvi slovenski članski svetovni prvak v članski kategoriji! Doslej se je naša reprezentanca ponašala le z njegovim bronom iz Glasgowa lani in s tretjim mestom njegovega mentorja ter športnega direktorja pri ekipi UAE Emirates Andreja Hauptmana iz Lizbone 2001. No, naši kolesarji so že osvojili tri mavričaste majice, toda v nižjih kategorijah: Janez Brajkovič v kronometru mlajših članov, Matej Mohorič na cestni dirki do 23 let in pri mladincih.
Šele tretji s "trojno krono"
Dosežek našega šampiona močno presega državne okvirje. Šele tretji v zgodovini je po legendarnem Eddyju Merckxu (leta 1974) in Stephenu Rochu (1987), ki je v istem letu osvojil Giro, Tour in mavričasto majico. Izjemno čislano "trojno krono", torej. "Po veliko letih boja za zmago na dirki po Franciji in na drugih preizkušnjah svetovno prvenstvo nikoli ni bilo tako jasen cilj. Letos je res vse šlo gladko, sezona je bila perfektna, zato sem si ga lahko postavil. Moram se zahvaliti ekipi, brez nje ne bi bilo mogoče. Zelo sem ponosen na državno reprezentanco," je dejal Gorenjec.
Največ mu je v ključnih trenutkih pomagal Jan Tratnik, ki je bil v ubežni skupini, a ga je počakal, potegnil do prvih, nato pa mu omogočil, da se je sam lansiral v ospredje. Oziroma sta se s Francozom Pavlom Sivakovim, moštvenim kolegom pri Emiratih, katerega je na vzponih celo malo čakal, da mu je lahko pomagal na drugih delih proge. No, v zadnjih 50 pa je šel Pogi povsem sam. "Moj pobeg ni bil v prvotnem planu, je pa bilo, da se pridružim skupini, če bodo prisotne močne reprezentance. Videl sem, kakšna je razlika do glavnine, in ko mi je motorist omenil, da je Pogačar napadel, sem ga počakal. Dal sem vse, kar je bilo v moji moči, zadnja ravnina se je kar vlekla," je svoje delo za TV Slovenija opisal Idrijčan.
Evenepoel: Če je vse normalno, je to samomor
Pogačarjev zmagoviti manever, ki ni minil brez drame, saj so se mu zasledovalci v zadnjem krogu nevarno približali, je toliko bolj neverjeten, ker je speče tekmece presenetil, ko še niso razmišljali o resnem dirkanju. In ker od napada ni imel proste poti do cilja, ampak je bila pred njim še ena velika skupina in ovira. Pri lansiranju do njih in do Tratnika je veliko delo opravil Domen Novak. "Ko smo prvič poskusili narediti selekcijo, smo šli malo preveč na polno, saj smo ostali le štirje. Takrat se je odlepila močna skupina s Tratnikom in smo vedeli, da če ne bomo reagirali, lahko gredo do cilja. Tadej mi je rekel, naj grem na polno, potem pa več ne vem, kaj se je zgodilo," je dejal Pogačarjev dober pomočnik že pri Emiratih. Je bil tudi on presenečen, da mu je kapetan že tako zgodaj zaukazal naviti plin do konca? "Včasih je treba reagirati prej. Dirka je bila kaotična, nismo vedeli, kdo pije in kdo plača. Bilo je stresno, dirkalo se je brezglavo. Očitno je bila to pot tudi do zmage."
In kaj so o nori Pogačarjevi vožnji povedali tekmeci? Irec Ben Healy, ki ga je dolgo neuspešno lovil z Latvijcem Tomom Skujinšem: "Kaj lahko sploh rečeš? To je noro! Nihče ni pričakoval, da bo šel sto kilometrov do cilja." Niti Remco Evenepoel - na papirju je bil zelo resen tekmec, pristal pa je na petem mestu - ni. "Saj je bilo še sto kilometrov do cilja ... Če se v normalnih okoliščinah pogovarjamo, je to samomor. Na trenutke se je tudi tako zdelo. V zadnjem krogu je imel le še 30 sekund prednosti, ampak prišel je spust in jo je lahko ohranil. Bila je posebna dirka, proga eksplozivna, nisem mogel iztržiti več, fantov okrog mene premagati v sprintu," je za Eurosport priznal Belgijec.
Rezultati, Winterthur-Zürich, 273,9 km: 1. Tadej Pogačar (Slovenija) 6.27:30 (povp. hitrost 42,4 km/h), 2. Ben O'Connor (Avstralija) +0:34, 3. Mathieu van der Poel (Nizozemska) 0:58, 4. Toms Skujinš (Latvija), 5. Remco Evenepoel (Belgija) oba isti čas ... 64. Primož Roglič 12:09, Jaka Primožič, Domen Novak, Luka Mezgec, Matic Žumer, Matevž Govekar in Jan Tratnik (vsi Slovenija) vsi odstop.
