(VEČER NA TOURU) Na poti kraljevske etape: Mi še komaj dihamo, Tadej in Jonas pa bosta sprintala

Z naslednjima etapama bo zapečaten boj za rumeno majico na 112. Dirki po Franciji. Malo verjetno je, da bi se lahko kaj spremenilo še na ulicah Pariza, četudi so prireditelji začinili vožnjo po Elizejskih poljanah z vzponom čez Montmartre. Videno v Alpah je bistveno težje, sploh ne gre primerjati, čeprav je bilo prizorišče kraljevske etape dan pred prihodom karavane videti - čudovito.Brutalno, ampak čudovitoZakaj čudovito? Najprej na hitro, kaj čaka karavano v 18. etapi, ki ima edina letos več kot pet tisoč višinskih metrov. Na 132 km od Vifa na Col de la Loze, ki je z 2304 metri najvišja točka rumene pentlje, so trije prelazi najvišje kategorije s skupno 5500 višinci. Cel dan praktično ni metra ravnine. Na Gladon je 22 km vzpona, na Madeleine 19 km, na Loze pa kar 26 km. Pravi naklon je težko oceniti, ker se ponekod cesta tudi spusti, kar znatno vpliva na podatke. Drugi prelaz gre najbolj enakomerno v nebo, zadnji je najbolj stopničast.Obiskovalci so že pred pelotonom preplavili zavite alpske ceste. Vile so se neskončne kolone, mlado in manj mlado, eni v hudi formi, drugi samo malo za zdravje, a nismo srečali rekreativca, ki bi prevozil več kot enega od teh klancev na dan. Vsak si je pač zadal, kar mu je zneslo, meni tokrat samo zadnji del ciljnega vzpona. Od Courchevela na Col de la Loze, šest kilometrov od 26 in petsto višincev od dva tisoč, kolikor jih je od vznožja. Morda sem zato lahko bolj užival med vožnjo po slikoviti pokrajini in bistveno dlje bi ostal na gori, če bi lahko ustavil čas.Te kraje sem spoznal pred leti, ko se je Tina Maze borila za kristalne krogle in je bilo vse prekrito z belo odejo. Meribel in Courchevel sta že bila povezana z žičnicami, smučišče v treh dolinah, ki zajemajo še Val Thorens, je neskončno, vse do tja, kamor ti seže oko, in še dlje. Courchevel, kjer so bile tudi slalomske tekme deklet za svetovni pokal, je veljal za bolj položno, a ko v ta isti klanec zagrizeš s kolesom, se percepcija bistveno spremeni. Že modre proge za smučarje začetnike so velik zalogaj kolesarjem, ko vozijo v nasprotni smeri, da o rdečih in črnih niti ne govorimo. Da so ceste speljane cikcak po serpentinah, ni zaradi razgledov.Na drugi strani od "mrtev sem"V primerjavi s prejšnjima obiskoma prelaza Col de la Loze kolesarje tokrat čaka "lažja" pot proti vrhu oziroma, boljše rečeno, malo manj brutalna. Prvi del vzpona bo sicer enak, nekje na sredi pa bo tokrat peloton zavil okrog gore in se povzpel po cesti, po kateri so se predlani spustili do letališča v Courchevelu. Na drugi strani gore je takrat Tadej Pogačar sporočil, "mrtev sem". Iz Meribela je bolj strmo, naklon mestoma preseže 20 odstotkov, celo 25, iz Courchevela se dvigne "le" čez deset, tudi 15 odstotkov. Prvič ob izhodu iz vasi, drugič vmes in zadnjič tik pod vrhom, ko že misliš, da je vsega hudega konec.In kot da to ne bi bilo dovolj, je precej menjav naklonine. Kar ves čas ti cesta nagaja in je roka na menjalniku. Ko končno najdeš nek ritem pedaliranja in dihanja, se cesta postavi pokonci ali spusti in se ti vse podre pa iščeš znova. Tudi zraka je vse manj v zaključnih kilometrih, ko prebijemo dva tisoč metrov. "Mi tu še komaj dihamo, Tadej in Jonas pa bosta sprintala," mi je navrgel Alen Kolar iz Celja, ki sem ga srečal po poti in v pogovoru z njim malo pozabil na to, kako zahtevno je.Navijačev je okrog Courchevela ogromno, z avtodomi, kombiji in šotori so že postavili špalir kolesarjem. Zasedli so vsa počivališča, izvoze iz gozda, parkirišča, malo širše bankine, vse do zadnje rampe ob vstopu na smučišče so parkirani, čeprav si v zadnjih šest kilometrov dan pred dirko smel le s kolesom ali peš. Slovenci so se na to očitno dobro pripravili, kam si pogledal, si videl ali slišal kakšnega. "Že malo preveč nas je Slovencev," mi je dejal rojak za sosednjo mizo v kavarni med tipkanjem tega teksta. Ja, na trenutke se zdi, kot da smo na Dirki po Sloveniji, kar pa zagotovo ne moti naših štirih mušketirjev na kolesih. Brez dvoma je Slovenija, kar se navijaškega obiska tiče, že zmagala, ni vrag, da ne bi tudi naši kolesarji. V kraljevski etapi Pogi in Rogla? Njuni imeni smo videli izmed vseh največkrat zapisani na cesto. Če bi uspelo enemu v etapi in drugemu v končni razvrstitvi, bi bil volk sit in koza cela. Slovenija v Franciji pa strašansko vesela. "Že malo preveč nas je Slovencev"Prvič je bilo lepše kot drugič Dirka po Franciji je že dvakrat obiskala Col de la Loze in obakrat iz Meribela. Prvič leta 2020, ko so vrezali cesto po smučišču in jo asfaltirali ter mondeno smučarsko središče tudi prek grebena z avtomobilom ali s kolesom povezali s sosednjo dolino in Courchevelom. Takrat so kolesarji prej obiskali "le" prelaz Madeleine, skupno so preplezali tisoč višincev manj, na cilju pa je bil najhitrejši Kolumbijec Miguel Angel Lopez - 15 sekund pred Primožem Rogličem in pol minute pred Tadejem Pogačarjem, ki je vzpon označil kot enega najtežjih, kar jih je prevozil. Predlani je bila etapa po višinskih metrih podobno zahtevna kot letošnja, le da so prekolesarili 35 kilometrov in en klanec več, a ti niso bili na nivoju zaključnega. Iz ubežne skupine si je prestižno zmago in nagrado za najboljšega športnika Avstrije leta 2023 privozil Felix Gall, Jonas Vingegaard je bil na cilju četrti, vendar si je s šestminutno prednostjo pred obnemoglim Pogačarjem potrdil rumeno majico.

(VEČER NA TOURU) Na poti kraljevske etape: Mi še komaj dihamo, Tadej in Jonas pa bosta sprintala

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano