"Če ne bodo sklenili dogovora, bo prišlo do bombardiranja. To bo bombardiranje, kakršnega še niso videli," je ameriški predsednik Donald Trump v svojem ne tako prefinjenem slogu marca o Iranu spregovoril za televizijo NBC. Za mnoge je to še ena grožnja pobesnelega glavarja Bele hiše, željnega obračunati tako s tradicionalnimi sovražniki kot tudi z zavezniki, vendar so Trumpove grožnje Islamski republiki veliko bolj zapletene. Ni naključje, da si je nova administracija za glavno tarčo na Bližnjem vzhodu izbrala prav Teheran, s katerim ima Trump še nekaj neporavnanih računov iz časa svoje prve administracije. Dogovor, glede katerega je Trump grozil, pa zadeva več desetletij trajajoč iranski jedrski program, ki buri duhove v regiji in na Zahodu.
Iran je ob robu groženj sprva zavrnil neposredna pogajanja o jedrskem dogovoru z ZDA, ki jih vse od islamske revolucije leta 1979 označuje za "velikega satana", vendar je po diplomatskih kanalih sporočil, da je pripravljen na posredne pogovore preko Omana. Posrednim pogovorom Teheran ostaja zavezan, dokler bodo ZDA ohranjale politiko "maksimalnega pritiska", podkrepljeno z vojaškimi grožnjami.
ZDA so namreč v vojaško oporišče Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki velja za izhodišče operacij na Bližnjem vzhodu, potihoma poslale strateške bombnike in dodatna vojaška sredstva. Kljub temu pa obrambni in jedrski strokovnjaki pravijo, da bi tudi uspešna ameriška vojaška operacija jedrski program Teherana v najboljšem primeru zgolj začasno ohromila. Morda je to še ena taktika avtorja uspešnice Umetnost dogovora, da drugo stran prisili v dogovor, morda pa, kot opozarjajo vojaški analitiki, lahko pride do resnega stopnjevanja že tako neobstoječih odnosov med državama.
V vmesnem času je v omanski prestolnici Muškat prišlo do posrednih iransko-ameriških pogajanj, ki so še vedno v teku. Tiskovni predstavnik Irana je pred dnevi dejal, da se v pogovorih, ki sta jih obe strani opisali kot pozitivne, osredotočajo le na jedrsko vprašanje in odpravo sankcij. Iranski vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej je v torek sicer skušal zmanjšati pričakovanja o preboju v jedrskih pogajanjih z ZDA. "Nismo niti pretirano optimistični niti pesimistični," njegove komentarje povzema agencija Reuters. Drugi krog jedrskih pogovorov bo v Omanu stekel danes.
Trumpova neuspešna strategija
Ne smemo pozabiti, da je Trump v svojem prvem mandatu ZDA umaknil iz sporazuma med Iranom in svetovnimi silami iz leta 2015, ki je v zameno za omilitev sankcij strogo omejil jedrske dejavnosti Teherana. Prelomni dogovor so kljub nasprotovanju Izraela z Iranom podpisale Obamova administracija, pet stalnih članic Varnostnega sveta ZN in Nemčija. Iran se je v skladu z dogovorom zavezal, da 15 let ne bo bogatil urana nad določeno ravnjo, pri čemer je po navedbah inšpektorjev Mednarodne agencije za atomsko energijo spoštoval pogoje sporazuma. Enostranskemu umiku od sporazuma leta 2018 sta botrovala razmišljanje transakcijskega Trumpa, ki je s pritiskom želel doseči "boljši dogovor", ter močno lobiranje Izraela in Savdske Arabije – regionalnih tekmecev Irana, ki sta z negotovostjo spremljala intenzivno gospodarsko oživitev Teherana. Trump je nato celo podvojil svoje protiukrepe in proti Iranu ponovno uvedel obsežne sankcije, s čimer se je rodila tako imenovana kampanja "maksimalnega pritiska". A mednarodne sankcije niso bile učinkovito orodje za ustavitev jedrskih prizadevanj v Iranu – imele so ravno nasproten učinek –, hkrati pa so prizadele še zadnje zametke srednjega razreda Irancev, močno udarile revnejše sloje in dodatno napolnile žepe dobro povezanih posameznikov blizu režima.
Leto dni po tem, ko so ZDA odstopile od sporazuma, je Teheran ponovno začel krepiti svoj jedrski program. Od takrat je z bogatenjem urana daleč presegel dogovorjene omejitve, pri čemer je razvojno zavestno ohranjal raven, ki je malenkost nižja od tiste, primerne za orožje. Nekateri jedrski strokovnjaki trdijo, da bi Iran za izdelavo jedrske bombe potreboval od nekaj mesecev do enega leta, medtem ko spet drugi trdijo, da bi to lahko dosegel veliko prej – celo v treh do petih tednih.
Namen kampanje "maksimalnega pritiska" je nov in "boljši" dogovor, ki bi vključeval dodatne omejitve jedrskega programa ter razširitev področja sporazuma tudi na balistične rakete in regionalno projekcijo moči. Slednje skrbi predvsem Tel Aviv in Riad ter je nekaj, čemur se Teheran ni pripravljen odpovedati. Trump je februarja, le dva tedna po vrnitvi v Belo hišo, obnovil kampanjo proti Iranu, ki v novi iteraciji vključuje tudi prizadevanja za zmanjšanje izvoza iranske nafte na ničlo. To je oživil v memorandumu, ki ga je podpisal pred srečanjem s svojim zaveznikom, izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem, enim izmed največjih kritikov prvotnega jedrskega sporazuma iz leta 2015. Glede na iransko obnašanje v prejšnjih krogih pogajanj in retoriko, ki zadnje mesece prihaja iz Islamske republike, ni razloga, da bi Teheran pristal na te pogoje. Jedrski program je po mnenju režima ključnega pomena za njegovo preživetje.
"Trump je v odnosu do Irana razpet med dvema načinoma razmišljanja," meni dr. Primož Šterbenc z Univerze na Primorskem. "Prvi je izrazito proizraelski in protiiranski in je za Teheran nesprejemljiv, drugi pa temelji na sledenju ameriškim nacionalnim interesom, prvenstveno uspešnem tekmovanju s Kitajsko."
Kakšni dogovori so trenutno na mizi? Nekdanji ameriški veleposlanik v Izraelu Daniel B. Shapiro je v članku za Atlantic Council navedel tri možne izide. Kot prvo je navedel možnost omejenega dogovora, ki ne bo v temeljih odpravil iranskega jedrskega programa, vendar bo Zahodu pridobil nekaj časa; druga je možnost brez dogovora zaradi utesnjenega časovnega roka in uvedbe povratnih sankcij; tretja pa možnost ameriškega vojaškega napada. A čas je bistvenega pomena, saj je Trump za sklenitev dogovora določil 60-dnevni rok.
Papirnati tiger
Zamejitev iranskih jedrskih sposobnosti še zdaleč ni edini cilj Trumpove administracije. V njej so se na nekatere položaje, na katerih skrbijo za zunanjo politiko, povzdignili tako imenovani iranski jastrebi, katerih dejanski cilj je sprememba režima ajatol, čeprav jih je manj kot v Trumpovem prvem mandatu. Zunanji minister Marco Rubio je marca dejal, da če bi se Washington odločil ukrepati, "bi lahko povzročil konec iranskega režima", in Iran označil za "največji vir nestabilnosti" v regiji. Eden izmed razlogov, zakaj Teheran vztraja pri posrednih pogovorih, je pomanjkanje jasnih zagotovil, da Washington ne zasleduje spremembe režima.
A grožnje vojaškega posredovanja zgolj krepijo čedalje bolj avtoritaren Iran, argumenti proti pa ostajajo močnejši kot kadar koli. Za dosego svojih ciljev bi Washington moral pustiti Teheran pri miru in s tem izzvati njegov blef. Razmere na Bližnjem vzhodu so pač leta 2025 drugačne kot leta 2018, ko je nastala Trumpova kampanja "maksimalnega pritiska". Teheranu se je po poldrugem letu bližnjevzhodnih vojn ter sporadičnih spopadov - med Izraelom na eni in globoko mrežo skupin z iransko podporo na drugi strani - sesula hišica iz kart. Danes je Islamska republika s svojim vrhovnim voditeljem, slabotnim Hamenejem, ki praznuje 86. rojstni dan in čigar še nedorečeni namestnik je predmet burnih razprav v državi, najšibkejša v zadnjih desetletjih. Leta vojn z Izraelom, ki so do lanskega aprila, ko je Teheran na ozemlje Izraela prvič izstrelil salvo raket, potekale v senci, so Iran pokazala v pravi luči – kot papirnatega tigra.
Demontaža kronskega dragulja Irana, libanonskega militantnega gibanja Hezbolah, katerega celotno visoko nomenklaturo je Tel Aviv lansko jesen v nekaj tednih dobesedno obglavil, padec režima dolgoletnega zaveznika Bašarja Al Asada v Siriji in s tem prekinitev kopenske poti med Hezbolahom in Iranom ter izraelski zračni napadi globoko v Iranu, ko so letala IDF brez kakršne koli protiletalske obrambe uničevala iransko vojaško infrastrukturo, so hkrati razlogi in odraz tega. Ostala sta le še dva stebra iranske "osi odpora": šiitske milice v Iraku in jemenski hutijevci, ki so pod neusmiljenim pritiskom washingtonskih raket.
Kakršno koli vojaško posredovanje bi bilo izjemno zapleteno in zahtevno in bi imelo nasproten učinek. Če obstaja kaj, kar iransko ljudstvo sovraži bolj kot svojo teološko islamsko vlado, so to tuji agresorji. Čez noč bi se ljudstvo zbralo okoli slabotnega Hameneja kot zastavonoše odpora, režim pa bi najverjetneje postal še bolj radikalen, sovražen, notranja kohezija bi se okrepila. To je bilo predvsem očitno leta 1980, ko je iraški samodržec Sadam Husein zaradi strahu pred širjenjem iranske islamske revolucije doma napadel Iran. Zato da bi branile svojo državo, so se mobilizirale množice Irancev. A to je bilo prej domoljubno dejanje kot pa resno branjenje idej islamske revolucije.
Kaj sploh želi Iran?
Iransko-ameriški akademik Karim Sadjadpour je lani zapisal, da iranska strategija temelji na treh načelih: izriniti ZDA z Bližnjega vzhoda, zamenjati Izrael s Palestino in pomagati zrušiti svetovni red, ki ga vodijo ZDA, pri tem pa doseči status regionalnega hegemona. Vsa načela so v popolnem nasprotju z bližnjevzhodno strategijo Washingtona, tako da resni preboji pri novem jedrskem dogovoru po njegovem mnenju trenutno niso dosegljivi. "Približevanje ZDA in Irana predstavlja večjo eksistenčno grožnjo za Teheran kot nadaljevanje sovražnosti, saj je identiteta Islamske republike utemeljena s sovražnostjo do Washingtona," je povedal. "Nikakor ni izključeno, da bi ZDA lahko dosegle jedrski dogovor z Iranom. Ameriški odposlanec za Bližnji vzhod Steve Witkoff že izraža takšna stališča," pove dr. Šterbenc in doda, da "Iran vsekakor želi doseči dogovor, ker je sedaj izjemno ranljiv".
Pri doseganju regionalne hegemonije se Iran zanaša na strategijo "strateške globine", s katero si je ustvaril varnostni pas pred zunanjimi grožnjami daleč od svojih meja. Čuvarji tega pasu so povečini nedržavni akterji, ki jih je Iran podpiral s financami, orožjem in elitnimi enotami iranske revolucionarne garde, katerih zloglasnega poveljnika Kasema Sulejmanija je januarja 2020 po Trumpovem ukazu ubil ameriški brezpilotni letalnik. Tega iranska teokratična nomenklatura Trumpu ne bo nikoli odpustila, četudi predsednik odpravi vse sankcije.
S podpiranjem nedržavnih akterjev si je Iran prizadeval (ta strategija je kljub porazu še vedno živa), da bi morebitne konflikte razširil onkraj meja, zaradi česar bi bil neposreden spopad z Iranom za Izrael dražji in zahtevnejši. Kot pravijo številni poznavalci Irana: Teheran se bo proti Izraelu boril do zadnjega Arabca. Strategija je dosegla določen uspeh pri omejevanju zmožnosti Izraela, da bi neposredno napadel iranska tla, vendar je konec lanskega leta vse skupaj neslavno propadlo s padcem sirskega režima Al Asada.
"Organizacijsko načelo iranskega režima ne temelji na nacionalnem, temveč na revolucionarnem načelu islamske revolucije iz leta 1979, ki je strmoglavila monarhijo v korist teokratske ureditve," še piše akademik Sadjadpour. Kot je leta 2006 povedal starosta ameriške zunanje politike Henry Kissinger: "Iran se mora odločiti, ali želi biti narod ali vzrok." Od takrat se v Teheranu ni spremenilo kaj dosti. Enako se sprašujejo tudi številni Iranci, njihovo večtisočletno identiteto, rojeno v Ahemenidskem cesarstvu pet stoletij pred našim štetjem, skušajo uničiti iranski ajatole. Kolumnist pri ameriški reviji The Atlantic Arash Azizi je lani zapisal, da se le malo Irancev želi odpovedati svoji nacionalni identiteti. "Iranci so znani kot patrioti in zanje je ta zahteva nesprejemljiva," je zapisal in dodal, da se bitka glede tega, ali se bo revolucionarni Iran obnašal kot narod ali kot islamistična tvorba, nikoli ni končala.
In kaj ima od vseh teh podvigov ajatol že tako obubožano iransko ljudstvo? Račun. Več kot tretjina prebivalstva živi pod pragom revščine in se spopada z nezanesljivo preskrbo s hrano. Na domači fronti se Teheran spoprijema z visoko stopnjo inflacije (marca je bila 37,5-odstotna), prostim padom valute, odlivom tujega kapitala in naložb in izčrpanim gospodarstvom. Na družbenopolitičnem področju oblast zatira protestnike in z moralno policijo stopnjuje represijo nad ženskami, kar je utelešal slogan protestov iz leta 2022: "Ženske, življenje, svoboda!" "Iran je danes v vseh pogledih slabši kot pred 20 leti: družbeno zatiran, politično zaprt, diplomatsko izoliran in gospodarsko uničen," še dodaja Azizi iz revije The Atlantic.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
