Izrael je bil desetletja sinonim za majhno državo z izjemno sposobnostjo preživetja. Na temelju zgodbe o holokavstu, ob vzajemni podpori judovski diaspori in nje nazaj matični državi, kombinaciji visoke tehnologije, vojaške učinkovitosti in demokratične tradicije, si je ustvaril uglednostni kapital, ki mu ga je zavidal ves svet. Tudi kadar je deloval ostro, ga je obdajala avra Davidovega boja proti Goljatu.

Benjamin Netanjahu je to dediščino zapravil.

Obtoženi premier

Naj spomnim: Netanjahu je obtožen korupcije, prevare in zlorabe zaupanja. Tik pred odločilnimi naroki na sodišču je bil politik, ki se je znašel v kotu. Potem pa je prišel 7. oktober 2023. Hamasov napad je bil katastrofa za izraelsko varnost: v nekaj urah je bilo ubitih več kot 1200 ljudi, večinoma civilistov, med njimi otroci in starejši; na tisoče je bilo ranjenih, več kot dvesto pa ugrabljenih kot talci. To je bil največji enkratni pokol Judov po holokavstu.

Paradoks zgodovine je, da je tragedija Netanjahuju odprla politični izhod v sili. Država, pahnjena v vojno stanje, je za trenutek pozabila na njegove sodne procese. Ni čudno, da so se pojavile teorije zarote – preobrat je preveč podoben hollywoodskemu scenariju iz filma Wag the Dog (Pasji dnevi), kjer oblast domače težave prikrije z izmišljeno vojno. A ta vojna žal ni fikcija, temveč je resničnost, ki presega človeško domišljijo – grozljivka, ki jo bomo pomnili kot nesporni zločin proti človečnosti in skoraj gotovo kot genocid.

Dogodki 7. oktobra 2023, ko je Hamas izvedel brutalne napade, so zgodovinsko diskreditirali izraelske obveščevalne službe – nekoč simbol brezhibnosti in razlog občudovanja. Če je bil Mosad globalna ikona brezhibnosti, je danes sinonim za presenečenje, podcenjevanje in zgrešene prioritete. To je bil trenutek, ko je počil mit o Izraelu kot nepremagljivem in vsevednem varnostnem aparatu.

Verolomna država

Izraelske rakete so 9. septembra 2025 padle v bližino Dohe, prestolnice Katarja, v neuspelem poskusu atentata na visoke funkcionarje in glavne pogajalce Hamasa. Ubiti so bili napačni. Še ena napaka obveščevalnih služb in blamaža, s katero je Netanjahu zaril nož v hrbet Abrahamovim sporazumom – enemu največjih zunanjepolitičnih dosežkov prvega mandata​ Donalda Trumpa. Ti sporazumi so leta 2020 odprli novo poglavje na Bližnjem vzhodu: Izrael je po desetletjih normaliziral odnose z več arabskimi državami (Združeni arabski emirati, Bahrajn, Maroko, Sudan). To je bil zgodovinski premik od večne sovražnosti k pragmatičnemu sodelovanju, ki je obetal mirnejšo prihodnost.

Z raketiranjem Dohe je Netanjahu pokazal, da mu za te dosežke ni mar – in da je pripravljen ogroziti celo tiste mostove, ki so se šele začeli graditi. To ni bila le vojaška eskalacija, temveč diplomatska katastrofa, ki je Izrael prikazala kot nepredvidljivega partnerja. Katar ima za ZDA strateški pomen, ki ga v Jeruzalemu dobro poznajo. V tej mali državi je umeščena največja ameriška vojaška baza v regiji – Al Udeid Air Base, ključna za operacije na Bližnjem vzhodu in širše. Katar je hkrati pomemben energetski igralec in diplomatski posrednik v številnih krizah. Napadati Katar pomeni ogrožati interese ZDA, kar je za Izrael, ki je tradicionalno odvisen od ameriške podpore, politično kratkovidno in nevarno početje.

Po raketiranju se je Netanjahu javno hvalil, da ne izključuje nadaljnjih napadov na Hamas, kjerkoli so. Vendar mu je Trump zvil roko za hrbtom in ga prisilil, da se je uradno opravičil predsedniku katarske vlade Mohamedu bin Abdulrahmanu al Thaniju in mu obljubil, da ne bo ničesar podobnega nikoli več ponovil. Vendar si nobena resna država ne bo dovolila, da bi mu verjela.

Vendar Netanjahu za verolomno državo ni naredil le Izraela, temveč tudi ZDA. In to bo imelo bolj dolgoročne posledice. Bližnjevzhodni emirati in kraljevine so svojo varnost vezali na ZDA in za to drago plačujejo: ob zadnjem obisku Trumpa v Dohi maja letos je Katar ZDA obljubil pogodbe v vrednosti 243,5 milijarde ameriških dolarjev, že prej je podaril boeing 747 za novo predsedniško letalo Air Force One. Vrednost – drobiž: okoli 400 milijonov dolarjev. Skupno so arabske zalivske države (Savdska Arabija, Katar, Združeni arabski emirati) med prvo Trumpoovo zunanjepolitično potjo maja 2025 ZDA obljubile posle v vrednosti preko dva bilijona ameriških dolarjev. Če ZDA za ves ta denar Katarju niso zagotovile varnosti zračnega prostora, potem se nanje ni mogoče zanesti.

Samo osem dni po izraelskem raketiranju Katarja je v Riad, prestolnico največje in najbogatejše zalivske kraljevine Savdske Arabije, priletel pakistanski predsednik vlade Šehbaz Šarif in državi sta podpisali sporazum o vzajemni obrambi. Pakistan je za zdaj edina muslimanska država z atomsko bombo. Ima jo tudi Izrael. Varnostna arhitektura Bližnjega vzhoda je nepovratno spremenjena. Emirji in kralji bodo še dolgo ploskali Američanom, a hkrati gradili lastne vojaške zmogljivosti. Po evropsko: gradili lastno odpornost.

Cena: izgubljeni prijatelji

Čeprav ima Izrael še vedno trdne zaveznike v ZDA, se tudi tam glasno govori o pogojeni vojaški pomoči. V Evropi simpatij skoraj ni več. Ugled, ki ga je Izrael imel kot visokotehnološka, kulturno raznolika in demokratična družba, je zamenjal vtis militarizirane, cinične in moralno prazne države.

Pod Netanjahujevim vodstvom je Izrael iz države, ki je vzbujala občudovanje, postal država, ki vse pogosteje vzbuja ogorčenje. Namesto da bi negoval zgodbo o demokratični oazi na Bližnjem vzhodu, jo je spremenil v zgodbo o vojski, ki bombardira otroke, o vladi, ki zavestno spodkopava mirovne rešitve, in o politiki, ki se ne ozira na zaveznike.

Sedmega oktobra 2023 je bil vrh mednarodnih simpatij do Judov in njihove države, Izraela. Ko pa je Netanjahu tragedijo in zločin izkoristil za lastno politično preživetje in sadistično izživljanje nad civilisti v Gazi, se je mednarodna simpatija začela osipavati in nezadržno jo nadomešča antipatija. Pri čemer pridobivajo Palestinci: do leta 2022 je Palestino priznavalo 138 držav članic OZN, do danes jo je priznalo 157 držav, med njimi Avstralija, Francija, Kanada, Slovenija, Španija in Velika Britanija. S tem je ta igra končana: Palestina, bo v naslednjem desetletju država z ozemljem, mejami in prebivalstvom. Tisti del izraelske politike, ki je sanjal o Velikem Izraelu, je na poti na smetišče zgodovine. 29. septembra 2025 je v Beli hiši Donald Trump predstavi svoj nov mirovni sporazum o Gazi v dvajsetih točkah. Povsem jasno je, da izgublja potrpljenje s prijateljem Bibijem in da se bo Izrael moral ustaviti. Sledila bo komedija zmešnjav – a boljša od tragedije sistematičnega pobijanja.

Zločin in napaka

Za genocidni pokol, ki ga je Netanjahu zakrivil v Gazi, in vse druge neumnosti, ki jih počne ob tem, je treba parafrazirati Josepha Fouchéja (1759–1820), nekdanjega jakobinca, revolucionarja in predvsem znamenitega policijskega ministra v času Napoleona Bonaparta, ki je tako komentiral usmrtitev vojvode d’Enghiena (1804). Napoleon je dal vojvodo ugrabiti v Nemčiji in ga po kratkem procesu usmrtil, ker naj bi bil sodeloval v zaroti proti njemu. Kar je Fouché komentiral: "To ni zločin, to je napaka" (Ce n’est pas un crime, c’est une faute). V politiki je pač tako, da je hujše narediti napako kot zločin, ker se napake plačujejo s političnimi posledicami. (Za zločine pa lahko dobite tudi Nobelovo nagrado za mir.)

To, kar v zadnjih dveh letih v Gazi počne Netanjahu, pa je zločin in napaka. Izrael bo plačeval politične posledice v desetletjih, ki prihajajo, in cena bo izjemno visoka. Ugled se gradi desetletja, izgubi pa v trenutku.

* Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV in partner v agenciji Herman&partnerji. 

** Prvotno objavljeno v hrvaščini na sest.hr.