(INTERVJU) Avtor knjige Očka, kupi mi kužka: Brez psa vladata velika praznina in tišina

Čeprav je Bojan Amon po izobrazbi diplomirani sociolog in magister politologije, je v javnosti bolj znan kot pisec publicističnih tekstov in knjig. Po prvencu Živemu se vse zgodi je pred kratkim pri založbi Vida izšla še knjiga z naslovom Očka, kupi mi kužka. Njegovo pisanje je humorno obarvano, pri čemer v besedilih združuje celo družbene opazke z rahlo grotesknim slogom, zato ima svoj krog zvestih bralcev. Z Bojanom Amonom smo se pogovarjali o njegovem delu, seveda pa smo želeli tudi nekaj povsem praktičnih odgovorov za tiste, ki tudi razmišljajo, da bi nabavili psa.

Ste kdaj obžalovali, da ste kupili psa?

V resnici nikoli. Pa sem pričakoval, da bom.

Zakaj bi lahko to obžalovali?

Predvsem s stališča, da pes v gospodinjstvo prinese kup sprememb, od katerih na nekatere ne moreš vplivati niti malo - na primer če te pes od silne radosti poslini po hlačah, ko prideš domov, imaš dodatno delo s pranjem perila, ki ga sicer ne bi imel. Te nenapovedani in nepričakovani dogodki se namnožijo in del mene je pričakoval, da jih bo preveč in da se ne bom zmožen prilagoditi. 

Kar nekaj knjig in filmov že imamo o tem, kako pes spremeni družino. Ste se pri pisanju zgledovali po čem?

Da bi se posebej zgledoval ne, mi je bilo pa jasno, da se lahko veliko bralcev in bralk identificira z zgodbo. Hkrati še zdaleč nismo edina družina, ki je v ta proces vstopila med kovidom.

Res je, takrat smo množično posvajali nove ljubljenčke … Ampak preden se vrneva k psom, mi povejte, zakaj ste se sploh lotili pisanja.

Pisanje je eden od mojih hobijev že več let, nekaj časa sem bil novinar, imel sem tudi razmeroma bran blog, zdaj imam mesečno kolumno v marketinški reviji Marketing Magazin. Te knjige sem se lotil po daljšem premoru - od izida prve je minilo kakšnih pet let. Več ljudi me je v tem času vprašalo, ali še pišem. Že nekaj časa sem razmišljal, kaj bi bila tematika za drugo knjigo, in pestra zbirka pasjih dogodivščin se mi je zdela dobra osnova.

Kot otrok sem razvil averzijo do psov

Kaj želite sporočiti z zgodbo o psu ali odnosu z njim?

Rekel bi, da je glavno sporočilo, da pozitiven odnos do narave in s tem, jasno, tudi do živali lahko zelo obogati življenje.

Kakšno je razmerje med humorjem in resnico v tej knjigi?

Vse dogodivščine so v biti resnične, le plasirane so na satiričen način. Med žanri, ki jih obožujem kot bralec, je gotovo, karkoli diši po satiri in humorju.

Zakaj mislite, da so psi postali naši najljubši ljubljenčki?

Po mojem so najbolj pogosti, ker so - razmeroma - nezahtevni in veliko dajo. Ljudje imajo vse sorte domače živali, od strupenih kač, pajkov do želv in rib, ki imajo bistveno zahtevnejše pogoje in ponujajo manj interakcije (to ne pomeni, da ne ponujajo česa drugega - čudovit akvarij je lahko čarobna zadeva). S psi je ogromno interakcije, so inteligentna bitja, lahko nas spremljajo vsepovsod, so tudi terapevtske in družinske živali.

Kakšen pomen ima pasja prisotnost v vašem življenju?

V otroštvu sem imel s psi slabe izkušnje. Nek manjši pes, ki ga danes bržkone ne bi niti opazil, me je ugriznil, in ta slaba izkušnja je bila dovolj, da sem razvil averzijo do psov in, skoraj bi rekel, živali na splošno. Proces, da sem v svoj osebni prostor sprejel psa, je bil zame ultra podvig. Zdaj si življenja brez psa ne predstavljam. Ko grem na službeno pot ali sem sam doma ali zaradi kakšne druge okoliščine psa ne vidim en dan, je občutek povsem bizaren. Velika praznina in tišina.

Ste opazili, kako psi pomagajo pri stresu ali tesnobi, kar dokazujejo tudi znanstvene raziskave?

Pes je v naše gospodinjstvo vstopil sredi prvega lockdowna. Imeli smo srečo, da smo se umaknili na vikend na Dolenjsko in večino časa preživeli tam. Sin, ki je imel takrat dvanajst let, je bil od začetka zelo preokupiran s psom, veliko časa mu je posvetila tudi žena. V naše življenje je vnesel neko novo razsežnost in vsebino, ki nam je pomagala zapolniti takratno monotonijo. Ne vem, ali bi temu lahko rekel terapija, ampak škodilo ni.

Kako pes spremeni človekov vsakdan - čustveno, socialno, tudi praktično? Kar vidim kot eno večjih koristi v našem primeru je, da je sin razvil izrazito disciplino in strukturo dneva okoli potreb psa - zjutraj in popoldne ga redno vodi na sprehode. Kriv sem jaz, ker sem dva meseca pred nakupom začel groziti, da bo šel pes v zavetišče takoj, ko bom jaz postal de facto skrbnik … Hkrati ga je to prisililo v malce več zavedanja glede okolice in tega, kaj se okoli njega dogaja - 45-kilogramskega psa pač ne sprehajaš zasanjan. Lahko rečem tudi, da nas je pes zbližal, mene pa je gotovo spreobrnil v bolj pasjega človeka. Veliko je v tem, kako psa vzgojiš oziroma kakšne navade mu pomagaš formirati. Ne zdi se mi, da naš življenjski slog trpi ali da smo se zaradi dodatne obveznosti (kar pes pač je) primorani odrekati ali da se nam je življenje tako obrnilo na glavo, da ne moremo na potovanje ali podobno. Da, ob nabavi hrane za nas je treba pomisliti tudi na to. Potovanje ima en organizacijski korak več. A je vredno.

Se vam zdi, da lahko pes sproži empatijo ali življenjsko disciplino?

Gotovo. Psi znajo zelo dobro pokazati, kako čutijo do ljudi v svoji okolici, in to normalnega človeka ne pusti ravnodušnega.

Pisanje kot terapevtski proces

Vaš knjižni prvenec ima naslov Živemu se vse zgodi. Je bila izdaja te knjige za vas prelomnica?

Ja, v smislu, da sem si želel dokazati, da lahko poleg člankov za splet in revije izdam dejanski kos literature.

Rekli ste, da je pisanje za vas kot terapevtski proces. Lahko to pojasnite?

V resnici je zelo preprosto - zlaganje besed, posebno duhovitega teksta, me zelo sprošča. Hkrati me veseli, ko mi kdo reče, da ga je moje pisanje spravilo v dobro voljo in mu oplemenitilo kakšen življenjski trenutek. Jim Carrey, slavni ameriški komik, je na enem od svojih nastopov dejal občinstvu, da ga v resnici ne razumejo, saj on v filmih ne igra, temveč ljudi, citiram, "osvobaja od skrbi". Verjamem, da je trenutek smeha v sozvočju s tem poslanstvom, ki mi globoko ugaja.

Vaše zgodbe temeljijo na osebnih izkušnjah. Koliko pa je zraven domišljije?

Že od otroštva razmeroma veliko berem. Trenutno mi uspe v koledarsko leto stisniti okoli 40 knjig, od tega je gotovo nekaj takih, ki so močno prežete s humorjem. Fikcije praktično ne berem, sem pa z leti identificiral nekaj avtorjev in avtoric, ki so se specializirali za različne tematike - znanost, potopise, zgodovino - in se teh lotili na zelo duhovit način, z zelo barvitimi prispodobami in idejami. Gotovo sem se malce nalezel prepletanja resnih tem z duhovitostjo. Hkrati me zanimajo zelo različne zadeve - od zgodovine do filozofije in tehnologije, zato sem z leti absorbiral izjemno veliko različnih vsebin, kar mi po mojem daje širino.

Kako vam uspe ohraniti igriv, pogosto grotesken ton, hkrati pa vpletati globoka sporočila?

Mislim, da je to kombinacija tega, da že dolgo veliko berem, da imam rad humor in da se mi zdi, da v sedanjih okoliščinah manjka duhovitih in sproščenih vsebin, zato rad ustvarjam v tej smeri. Kako globoka so sporočila, je stvar debate, ampak mislim, da je življenje kompleksna in v povprečju dolga pustolovščina, v katero večinoma vstopamo nepripravljeni. Ljudje pa smo srečni, ko napredujemo - kakorkoli že, finančno, duhovno, telesno, osebnostno, zato se mi zdi vsaka prilika za plasiranje takšne ali drugačne modrosti dobra. Zna biti, da se tudi bolje usede, če je zapakirana v humor.

Kateri medij (blog, medij, knjiga) vam je najljubši za izražanje idej?

Zelo rad se pogovarjam z ljudmi, osebno. Govorno izražanje bi bilo prvi izbor. Potem knjiga.

Mislite na branje ali pisanje knjige?

Predvsem na pisanje. Glede potrošnje vsebin knjiga pride na prvo mesto, sledijo videoigre, nato televizija.

Umetna inteligenca in človeška neumnost

Kako pa vidite prihodnost pisanja? Bomo nekoč brali samo tisto, kar si bo posebej za nas izmislila umetna inteligenca (UI)?

Ljudje smo začeli komunicirati preko zgodb, še preden smo znali pisati in razvili jezik, kot ga poznamo danes. Poslikave v jamah so lep dokaz za to. Evolutivno gledano je sporočanje z zgodbami nekaj, kar nas bo bržkone spremljalo tudi v prihodnje. Hkrati je ustvarjanje, kamor sodi tudi pisanje, aktivnost, ki jo mnogi izvajajo zaradi aktivnosti same. Mislim, da je pisatelj Mike Moran dejal, da so nagrade za pisanje časovno zelo daleč in zelo negotove. Ampak ljudje še vedno zlagamo besede. Večji izziv vidim v branju na splošno - ne vem, kakšni so zadnji podatki nacionalne raziskave branosti, a nazadnje, ko sem to spremljal, sem bil zgrožen. V Sloveniji ljudje pač premalo beremo. UI bo gotovo pomagala poenostaviti določene procese ali jih vsaj naredila bolj učinkovite. A pred kratkim sem bral raziskavo z naslovom "Working with AI: Measuring the occupational implications of generative AI", ki jo je financiral Microsoft in govori o poklicih, ki so najbolj na udaru zaradi razvoja UI. Med najbolj varnimi najdemo kirurške asistente, maserje, hišne pomočnice ... Poklice, ki poleg naših rok zahtevajo tudi veliko človeške plati, kamor bi umestil tudi celotno čustveno paleto, ki je nepogrešljiv element pri ustvarjanju. V tej raziskavi so pisatelji, zgodovinarji in prevajalci zelo visoko na spisku poklicev, ki bi jih UI lahko hitro nadomestila. Učinkovita uporaba UI zahteva, da uporabnik zelo dobro ve, kaj želi. A vemo, da v življenju zadeve pogosto niso take. Hkrati se odpira velika fronta na področju avtorskih pravic. Eden pametnejših živečih ljudi Noam Chomsky je pred časom zapisal, da gre pri generativnih UI-modelih za digitalni plagiarizem. Ne bi rekel, da sem skeptik, saj verjamem, da bo UI prinesla veliko dobrega, ne verjamem pa, da bo to hitro, v tej meri in obliki, kot se marsikje piše. Ne pozabimo - na drugi strani UI je človeška neumnost.

Kako pomemben je humor za vaš lažji pogled na kompleksne teme?

Generalno se mi zdi v življenju humor nekaj, kar bogati človeka in v principu zastonj lahko osreči tako njega kot okolico. Hkrati se mi zdi, da v kontekstu ustvarjalnega oziroma miselnega procesa duhovitost v resnici nima omejitev.

Bi se lotili projekta, ki bi združil humor in terapevtsko vrednost v drugačni formi - kot podkast ali serijo

O nečem podobnem sem že razmišljal, a se vedno ustavim pri tveganjih, ki jih neustrezna terapija lahko prinese. Načeloma da, in zdi se mi, da ljudje marsikaj lažje absorbiramo skozi humor. Vem pa, da veliko ljudi potrebuje tudi drugačno pomoč.

Kaj bi svetovali tistim, ki razmišljajo, da bi si omislili psa - glede odgovornosti, čustev in vsakdanjega vpliva?

Najprej naj ustvarijo razmere, kjer žival lahko normalno biva in so izpolnjene njene potrebe. Spomnim se oglasa na Bolhi, kjer je nekdo oddajal psa, ker se mu je življenjski slog zaradi službe tako spremenil, da je premalo doma, da bi lahko ustrezno poskrbel za psa. To je primer zdravega razmišljanja. Sicer pa ne vidim omejitev - človek je del živalskega kraljestva že dolgo, sobivanje s psi  pa življenje samo bogati.

Kako naj ostanemo optimistični v svetu, ki nas preplavlja z informacijsko in čustveno intenzivnostjo, in kako nas pri tem psi lahko opogumijo?

Optimizem je po mojem deloma prirojen. Deloma pa privzgojen oziroma priučen. Če ugotovimo, da smo podedovali pogled pri katerem je kozarec vedno napol prazen, moramo veliko in stalno delati na drugem delu, torej iskati prakse, ki nas delajo optimistične. Omenjena informacijska in čustvena intenzivnost sodobnega bivanja nas dela anksiozne in izkrivlja naš pogled na svet. Svet niso samo vojne, afere, prometne nesreče in druge lumparije. V svetu je navzlic dejansko prisotnemu trpljenju tudi veliko lepega in prijetnega. Pes nas, če ne drugega, pogosteje prisili v gibanje v naravi, fizično aktivnost. Ta dva elementa dokazano pozitivno vplivata na naše počutje. Povezovanje z drugimi - lastniki psov, ki jih srečamo - tudi (večinoma, včasih imamo smolo). Hkrati skrbimo za nekoga, kar človeka tudi opogumi in navdihne.