Preživeli par - nepar, in to zlahka. Morali smo biti le malo iznajdljivi

Aljoša Stojič Aljoša Stojič
09.06.2019 07:03

Štirideset jih je minilo od uvedbe sistema par - nepar, s katerim Jugoslavija ni kaj prida bencina privarčevala, so se pa njeni državljani izkazali s pregovorno iznajdljivostjo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Kar si otrok vtisne v spomin, ne pozabi nikoli. Iz jugoslovanske nogometne reprezentance, ki je leta 1974 nastopila na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, si nisem najbolj zapomnil Braneta Oblaka, ampak Karasijev gol za "majstorico", dodatno kvalifikacijsko odločilno tekmo v Frankfurtu, in na njej zadetek Katalinskega. Na SP so Jugoslovani v skupini sicer odigrali neodločeno z Brazilci in Škoti, ampak koga ne bi navdušila zmaga proti Zairu (sedanji Kongo) z rezultatom 9:0; selektor afriške reprezentance je bil - verjetno ne slučajno - "naše gore list" Blagoje Vidinić.
Še marsikaj zanimivega se je v sedemdesetih spletlo na območju bivše SFRJ, eden bolj udarnih spominov je tisti na sistem par - nepar. Zaradi tega varčevalnega ukrepa v drugi svetovni naftni krizi smo pri nas doma dobili drugi avto - poleg ruske lade še francosko diano, spačkovo sestrično. Pa v Mariboru in drugod po Sloveniji nismo bili edini reveži (tako imenovani pripadniki srednjega sloja) z dvema avtomobiloma pred blokom. Rabljeni so postali hit: bolhe, stoenke, katrce, hrošči, fičoti, zaporožci, wartburgi so se namnožili kot gobe po dežju. Najbolj izvirna kombinacija par - nepar je bila novi fičo - stari fičo.

Tovariši z gosposkimi domislicami

Če si imel parno registrsko tablico, v ustreznem občinskem uradu ni bila nobena težava nabaviti še eno neparno, toliko pa je bil birokratski sistem v socializmu prilagodljiv za vsakdanje tegobe delovnega ljudstva. Če so se ljudje znašli brez pralnega praška in kave, je bil še najmanjši problem s črnim lepilnim trakom trojko preobraziti v osmico ali enico v štirico - in si se lahko kot gospod vozil ob vseh dneh, parnih in neparnih, tudi ob vseh gospodovih.
Sicer pa si ne domišljajte, da je sistem par - nepar jugoslovanski izum. Ne, v ZDA so si ga izmislili leta 1973 ob prvi naftni krizi, s to razliko, da so tamkajšnji vozniki lahko izmenično tankali v sodih in lihih dnevih, včasih pa tudi sploh niso točili, ker je Američanom takrat zaradi krize nafta bolj kot v rezervoarje tekla v grlo.

Začelo se je v Ameriki.
Wikipedia
Ta je parni.
Andrej Petelinšek

Si paren ali neparen?

Med izjemami, za katere par - nepar ni veljal, so bili poleg gasilcev, miličnikov in vozil prve pomoči tudi diplomatska vozila in taksisti. Za prekoračitve hitrosti in vožnjo v dneh, ko to ni dovoljeno, je bila predpisana kazen tisoč dinarjev. Plačati jo je bilo treba "na kraju dogodka".

Dva, ki ju ukrep niti najmanj ni prizadel (Mariborski otok, decembra 1979)
Danilo Škofič

Eni z letalom, drugi bi bone

Zelo odkrito je "kresanje mnenj po sklepu ZIS-a" v anketi pomiril Živko Martinovič, pisarniški delavec: "Sem voznik amater, ne vozim se veliko in me odločitev niti ne prizadene kaj prida. Tudi na dopust gremo navadno z letalom."
Pisarniška delavka Darja Vergl je bila manj prizanesljiva do sistema par - nepar: "Sem že jezna, otroka moram vsak dan kar daleč peljati v vrtec in še v službo se zgodaj vozim. Zdaj bom imela s ponedeljkom same težave. Ne smem pomisliti, kako bo na avtobusu, že zdaj se včasih tlači človek kot sardina. Boni bi bili po mojem boljša rešitev."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta