/ PETEK, 5. SEPTEMBER
"Mami, a naredim pinso in si pogledava najino serijo?" Na predfestivalski petkov večer si ne bi mogla želeti kaj prijetnejšega od Ivinega predloga. "Ja, super, prosim!" ji navdušena odgovorim, ko se spravljam iz kolesarskih oblačil po dobri uri afterwork bistrenja glave po cestah Dravskega polja. Delovni dan je bil, milo rečeno, super pester, a hkrati popolnoma po pričakovanjih, saj naši prvi glasbeniki prispejo že čez štiri dni. Štiri dni! Obveznosti do takrat je še mali milijon (aha, da ne pozabim – še danes moram dvema glasbenikoma poslati welcome letter), ampak neučakanost in sladko pričakovanje precej prekašata goro obveznosti, ki še čaka celotno ekipo Narodnega doma Maribor. Ker pa bo to že moj sedemnajsti Festival Maribor, je večmesečni čas priprav precej bolj vnaprej strukturiran kot prvo leto, ko dejansko nisem vedela, kaj pomeni organizirati in gostiti od 100 do 200 glasbenikov z vseh koncev sveta ter oddelati 15 ali več koncertov v desetih dneh. Res imam zanimivo službo, toliko adrenalina, akcije, priprav, organizacije, dogovorov, birokracije, objav, informacij, koordinacij, zapletov, emailov, korektur, tiskovin, vizualij, sprememb, informacij … da na koncu obiskovalci in mi uživamo v neprekosljivosti vesolja glasbe. V nepozabnih izvedbah. V edinstvenih kombinacijah, ki nastajajo mesece prej in se nato pred tvojimi očmi izpilijo na vajah ter navdušijo na koncertih. Takrat je vse poplačano.
In ko večerni dež osveži razgreto ozračje ter na radiu slišim I can't get no satisfaction, si rečem: "O, ne, Mick, ne danes."
/ SOBOTA, 6. SEPTEMBER
5.11. A res, Muki? A moraš res vsako jutro krempljati po vratih? Se me ne bi vsaj za vikend usmilil? Maček me mirno pogleda in brezkompromisno nadaljuje. Super, moj predlog je bil ponovno gladko preslišan. Zavrnjen. Ignoriran. Ajde, si rečem, potrudi se, malo še zaspi, do budilke sta še dve uri. Malo uspem nadoknaditi, a ob zvonjenju moje telo ni bilo preveč veselo, da ga mečem iz objema postelje. Vem pa, da me bo pohorski zrak spet prepričljivo napolnil z novo energijo, prijateljski čvek in smeh pa hojo do Trikotne jase naredil zabavno. Tale kava na Trikotni jasi z bestičkami vsaj enkrat na teden je ena naših boljših domislic zadnjih let!
Popoldne pa je bilo že na meji kičastega! Idejo za furo sem izbrskala med shranjenimi vožnjami na stravi - danes mi je v oči padla ena, ki so jo že parkrat odpeljali na kofirajdu. Moja kolesarska družba je navdušena nad izbiro, samo komentar "ambiciozno si izbrala" me je za trenutek rahlo prestrašil. Vreme je bilo kot po naročilu, vinogradi, zaselki in oblaki kot iz slikanic, počutje sicer ne olimpijsko, a vseeno odlično - pot in razgledi pa nepozabni! Čez Kungoto in Jurij je pot peljala po avstrijski vinski cesti mimo Leutschacha po neskončnih grebenih in vzponih z dvomestnimi odstotki do spusta v Svečino. Predlagana vožnja je bila nadgrajena v tipičnem kolesarskem stilu: "Kakih sto višincev več bo, a razgledi bodo veliko lepši!" Mhm, z nekajletnimi cestno kolesarskimi izkušnjami mi je bilo jasno, da jih zagotovo ne bo samo sto več. Res, namesto 550 jih je bilo kar 850 - a kako zelo se je izplačalo! Ja, priznam, za zadnjih 86 višincev sem sama kriva, za finale sem izbrala hujšo varianto - klanec čez Rošpoh do Kamnice. Prekrasen dan! Dolg vroč tuš, nato tortilja za večerjo in prijeten pogovor. Kljub želji, da bi si verjetno petič v 32 letih ogledala Tango, tokrat na Glavnem trgu, ali filmsko projekcijo v skateparku, je zmanjkalo ur v dnevu. Zaspala kot dete.
/ NEDELJA, 7. SEPTEMBER
Po tradicionalnem zgodnjejutranjem pogajanju z mačkom sem dejansko uspela ponovno zaspati - in prespati 9. uro. Zelo je pasalo! Ko bi se le lahko naspala tudi za vnaprej. Delo na festivalih je namreč ultimativni kradljivec dovolj dolgega spanca.
Miren dan izkoristim za drugi poskus priprave breskovega drobljenca. Po čistem naključju sta mi Teja in Mateja podarili (podtaknili?) domače vinogradniške breskve, ki so zdaj poskrbele za razvajanje brbončic. Obiski zelo zadovoljni, jaz pa tudi, saj je bil v drugo še boljši kot prvič!
Na spotifyu me Nick Cave mehča s svojim Come sail your ships around me, da popoldansko dopisovanje z glasbeniki ter korekture petega koncertnega lista hitreje minejo.
Za zvrhano mero vznemirjenja na tole nedeljo so poskrbeli košarkarji, ki so naše živce peljali na eno roller coaster vožnjo, na koncu pa na veselje vseh nas zmagali. Bravo!
/ PONEDELJEK, 8. SEPTEMBER
Kakšen tempo! Predfestivalski ponedeljek je po pričakovanjih poskrbel za dolg in vsega mogočega poln delovnik. Treba je bilo poskrbeti, da še zadnje manjkajoče informacije v pregledni obliki in najkrajšem času/nujno/takoj/zdaj priletijo vsem vpletenim v inbox/whatsapp/viber/natisnjen dokument. Huh! Za občutek sem preštela, koliko emailov je danes priletelo v moj inbox. Sto triindvajset! V tisk je šel peti, v postavitev šesti, v lekturo pa sedmi koncertni list. Z Gregorjem sva pripravila backstage, iskali smo dodatni prostor za vaje s pianinom, glasbenikom, ki prispe že jutri, pripravili vrečke dobrodošlice, vmes pa potrdimo še dodatna plakata za posebna koncerta. Letos imamo namreč par takih koncertnih posebnežev.
Priprava teh dogodkov sicer terja veliko več vloženega dela celotne ekipe, ampak outcome bo zagotovo spet nepozaben. Nekdanja moška kaznilnica za Europarkom, čudovita cerkev na Gorci in tudi katakombe(!) pod malečniško cerkvijo že same po sebi navdušijo - kako šele bo, ko bomo tem impozantnim stavbam z lastno zanimivo preteklostjo dodali svojo zgodbo in premišljeno glasbeno vsebino v izvedbi vrhunskih glasbenikov z najpomembnejših odrov sveta!
Že lani smo na pobudo Mateta Bekavca, umetniškega vodje Festivala Maribor 2025, pripeljali glasbo iz klasičnih koncertnih dvoran, med drugim tudi v dom starostnikov, pred Vodni stolp in v paviljon v parku. Ti trije koncerti so se me res dotaknili. Pri slednjem se spomnim nostalgičnosti, valčka na eno Avsenikovo počasno ter novih obrazov v občinstvu, pri drugem spoznavanja vrhunskega oberkraina in sočutja med glasbeniki, pri prvem pa sem se od navala močnih čustev neustavljivo razjokala.
Eden od legendarnih posebnežev med koncerti preteklih let je bil zagotovo tudi koncert v nekdanjem kinu Udarnik, ko je Brigita glasbenikom svetovno znanega avstralskega komornega orkestra z nagajivo iskrico razlagala, da igrajo v nekdanjem porn movie theatru. Avstralci se tega še danes z nasmehom spominjajo!
Dolg delovnik je prekinila samo vožnja do avtošole, kjer sem hčerko pobrala na CPP-ju, nato pa sva s Tanjo odbrzeli po stadionu na Trikotno jaso in v že rahlo strašljivi temi pohiteli po cesti nazaj v dolino.
/ TOREK, 9. SEPTEMBER
Dan, ko je zaigrala - muzika! V Maribor je namreč končno prispelo prvih osem glasbenikov z vseh koncev sveta. Nekateri so pri nas prvič, drugi naši stari znanci. Njihovo prvo srečanje je s svojo toplino in prijateljskimi objemi razmehčal Mate, ki je že drugo leto kreator festivalskih programov. Kratko spoznavanje osmerice se je izpred hotela preselilo direktno na oder dvorane Union - in dvorana je v hipu zazvenela! Yes! Tole bo še krasno.
Opoldne sem še na kratko prisluhnila, kako sta Mate in Barbara Švrljuga Hergovich, vodja programa klasične glasbe v Narodnem domu Maribor, predstavila program letošnjega Festivala Maribor novinarjem, popoldne pa je začinil ponovni obisk prostorov nekdanje cesarsko-kraljeve moške kaznilnice za Europarkom. Prihodnjo sredo namreč pred koncertom v njenih zapuščenih prostorih pripravljamo obisk delčka teh prostorov z Vidom Kmetičem in Katjo Treer. Prepričana sem, da bo predvidena ena ura veliko premalo za vse zgodbe, ki sta jih o tej stavbi odkrila. In prepričana sem, da bo tudi koncert, ki sledi ogledu, tako močan in presunljiv, da nam bo še dolgo odzvanjal v mislih in duši. Zelo priporočam!
Izmenjam še nekaj sporočil z mojimi dragimi, lahko noč pa mi tokrat vošči brundajoč Elvisov While I can dream.
/ SREDA 10. SEPTEMBER
Jutro je, utrujena, nenaspana in pripravljena na nov maratonski delovni dan pred odhodom samo še izbiram uhane: "Kaj predlagaš poleg tega outfita?" "Da se preoblečeš," mi s privihanimi kotički ustnic odgovori moja navihanka. Nasmejim se do solz, jo močno objamem in z zagonom, močnejšim od jutranje kave, zavrtim pedala do pisarne.
Po pisarnah kreativno brbota ob zadnjih detajlih, ki jih še usklajujemo, potrjujemo in pilimo.
Odhitim v dvorano Union - na svojo prvo vajo so namreč prišli člani orkestra MB bande, ki je že drugo leto naš rezidenčni orkester. Ni veliko časa za objeme in obujanje spominov, glasbeniki so že na odru in s prihodom solista Henninga Kraggeruda se že zaslišijo Vivaldijevi Letni časi. Medtem ko je zunaj mokra jesen, nas greje akustični objem brezčasnega Poletja. Z novimi vrečkami dobrodošlice na rami se pridružim Barbari. Naslednja postaja: vaja za jutrišnji otvoritveni koncert v teatru. Ujameva Sen kresne noči z zvezdniško zasedbo - Brankom Šturbejem in Markom Letonjo. Tole bo odlično - in na veselje vseh nas se dvorana prav lepo prodaja! Po pisarniškem popoldnevu se radovedna ustavim še v Unionski, da v živo slišim še Glassove Ameriške letne čase. O, ja, sobota bo top! Trikrat top - poleg tega imamo še baby koncert ter jazzy nočni zaključek!
Pred spanjem mi Chris Stapleton namigne You should probably leave. Verjetno misli, da bi morala iti spat. Kot običajno ima Chris prav.
/ ČETRTEK, 11. SEPTEMBER
Tukaj je. Otvoritveni dan Festivala Maribor. Moja to-do lista je polna predvidenih opravkov za nocojšnji start in naslednjih 15 koncertov, vmes pa narodnodomske ekipe rešujemo vse tiste začinjene nepredvidljivosti, ki spadajo k organizaciji festivala takega kalibra.
Hitim naprej, Teja mi že piše, da hoče še kak "vi-deo-o! vi-de-o!" za objavo.
Se vidimo na koncertih!
