Maltežanke imajo več splavov, kot je dni v letu. Na stotine žensk vsako leto opravi splav v tujini. Morda nisem Maltežanka, ampak sem dober del svojega življenja preživela na Malti – in bila sem ena izmed njih," je pred dobrimi štirimi leti na portalu Lovin Malta zapisala Belle de Jong. Danes je tudi ona aktivistka pri kampanji My Voice, My Choice in je podobno kot Nika Kovač te dni polno zasedena, "zelo natrpan urnik imam ta teden". Zato nas je prosila, da njeno zgodbo predstavimo skozi njen zapis o svoji izkušnji in njeno delovanje. Za pobudo My Voice, My Choice namreč stojijo številne podobne zgodbe.

Pet dni za razmislek

"Ko sem zanosila proti svoji volji, sem bila na obisku na Nizozemskem. Naslednji dan bi morala leteti nazaj na Malto. Ko sem ugotovila, da mi menstruacija dva dni zamuja, sem se odločila, da pred odhodom na Malto opravim test nosečnosti – samo za vsak primer," začne pripovedovati svojo zgodbo Belle de Jong. Ko je videla dve črtici, je bila v šoku, ker do tedaj še ni razmišljala o otroku, zdaj pa je zanosila po nesreči. "Noseča sem bila pet tednov. V tej fazi je zarodek velik kot jabolčna peška." Oba s fantom, ki je bil vpleten v zanositev, sta se strinjala, da v tistem trenutku iz več razlogov otroka ne moreta obdržati. "Druga stvar, ki sem jo storila, je bila, da sem poklicala kliniko za splav. Ko me je gospa, ki je dvignila slušalko, vprašala po mojih podatkih, je bila mirna in razumevajoča. Zdelo se mi je, da se odločam pravilno," se spomni sogovornica.

Na Nizozemskem imajo "obvezno petdnevno čakalno dobo", da ženske v tem času premislijo, ali so prepričane o svoji odločitvi. Čeprav sta jo najboljša prijateljica in mama prepričevali, da naj morda otroka vseeno obdrži, se je njej to zdelo izjemno tvegano. Minilo je manj kot eno leto, odkar je bila hospitalizirana zaradi psihotične epizode, prav tako ima diagnozo bipolarne motnje, zaradi katere jemlje zdravila. "Ta zdravila bi lahko škodovala otroku. Lahko povzročijo prirojene okvare, kot je okvara nevralne cevi, srčne okvare in razvojne zaostanke ali nevrovedenjske težave. Poleg tega imajo nosečnice z bipolarno motnjo že sedemkrat večje tveganje za sprejem v bolnišnico v primerjavi z nosečnicami brez bipolarne motnje." Če bi ostala noseča, bi morala prenehati jemati zdravila, kar bi podvojilo tveganje za izražanje simptomov bolezni. "Morala sem prenehati jemati zdravila ali tvegati, da bom škodovala otroku. V tej fazi bi lahko prenehanje jemanja zdravil imelo hude posledice za moje duševno počutje, kar bi neizogibno škodovalo tudi bodočemu otroku."

Medicinska sestra je govorila šest jezikov

Čakalnica v kliniki je bila polna tujih deklet in žensk – Francozinj, Poljakinj, Špank. "Medicinska sestra v čakalnici je govorila šest jezikov. Ne bi me presenetilo, če bi videla Maltežanko. Medicinske sestre so bile prijazne, zdravniki prijazni. Zaradi svoje odločitve sem se počutila manj slabo, bolj so me razumeli. In spoznala sem, da v tem nisem sama. Nisem bila edina, ki iz različnih razlogov ni mogla ostati noseča," pripoveduje Belle de Jong. "Če takrat ne bi bila na Nizozemskem, bi se morala zateči k nezakonitemu in nevarnemu splavu. Ali pa bi morala organizirati drago potovanje v drugo državo, da bi prekinila nosečnost. Če bi bila takrat na Malti, bi se lahko soočila z nekaterimi najstrožjimi kaznimi na svetu, podobnimi, kot so v Iraku, Hondurasu in Kongu, državah, ki so znane po kršitvah človekovih pravic," se zaveda, kakšne so lahko posledice za dekleta, ki želijo splav opraviti na Malti. "Ne obžalujem ničesar," še pravi sogovornica.

"Biti proti splavu je vaša pravica. Vendar pa vsiljevanje svojih mnenj drugim ni. Nimate pravice, da dekletom in ženskam, ki potrebujejo splav, tega odrečete. Nimate pravice, da dekletom in ženskam govorite, kaj naj storijo s svojim telesom in svojim življenjem," je sklenila svoj zapis.

Boj se nikoli ne konča

O tem, kaj pomeni boriti se za pravice žensk, zagotovo veliko ve dr. Metka Mencin, ki je kot aktivna udeleženka boja, s katerim je bila svoboda odločanja zapisana tudi v ustavo samostojne Slovenije, pred letom in pol simbolično oddala prvega od več kot 1,2 milijona podpisov za evropsko državljansko pobudo My Voice, My Choice. "Neverjetno je, kako so aktivistke formulirale to pobudo in hkrati pri tem izhajale iz ideje, da je EU entiteta, ki mora poskrbeti tudi za solidarnost med državami in z državljankami, v tem primeru s tistimi državljankami EU, ki nimajo v svojih državah, ki so tudi članice EU, možnosti dostopati do varnega abortusa." Sogovornica pravi, da občuduje njihovo voljo, izjemno energijo, ki jo vlagajo v to kampanjo. "Neverjetno je to, kar počnejo, in tudi to, kar so do zdaj že dosegle - od več kot milijon zbranih podpisov do tega, da je odbor za enakost spolov sprejel njihovo pobudo, do tega, da je parlament sprejel amandma k strategiji o enakosti spolov, ki predvideva ta solidarnostni mehanizem."

Ideja 8. marca je zelo pametno artikulirana in ne bi prišla niti blizu uresničitve, če ne bi članice in člani vložili izjemno veliko dela in truda, da vzpostavijo široko državljansko mrežo po Evropi in prepričajo zadostno večino poslank in poslancev v Evropskem parlamentu, izpostavlja sogovornica. Zaveda se namreč, da se ob boju za ženske pravice dogajajo "nenehno spotikanje, napadi na zagovornice in zagovornike dostopnosti varnega abortusa, nenehno vzbujanje krivde ženskam, ki razmišljajo - že to je zadostuje - o umetni prekinitvi nosečnosti". In o tem nasprotniki govorijo "z enim takim paternalističnim govorom". "Dejansko smo imeli tudi v slovenskem parlamentu poskuse, ki bi omejili dostopnost abortusa, ampak so jih pravočasno zaustavili, ali zaradi tega, ker so ženske zunaj parlamenta opazile, kaj skušajo doseči, ali pa se je znotraj parlamenta pravočasno ugotovilo, kakšna je namera predlogov sprememb, predvsem zdravstvene zakonodaje," Metka Mencin sklene, da se boj pravzaprav nikoli ne konča.