Eseji dijakov o nacionalizmu: Dolžni smo (si) ne le premisliti, temveč tudi ukrepati za boljši danes in jutri za vse

Sodobno kapitalistično družbo pesti nešteto težav, ki segajo od socialnih in ekoloških do ekonomskih problemov. Poleg tega da se danes svet spopada s problemi, kot so npr. podnebna kriza, premoženjske razlike, izrabljanje delavcev, je ob tem ena izmed največjih nevarnosti nacionalizem. Ta se zasidra v mislih žrtev družbenih kriz in protislovij: največkrat je to povprečen član delavskega razreda, ki začne verjeti v nacionalistične prevare o navideznem sovražniku, ki naj bi bil poglavitni krivec za njegove tegobe. Raje, kot da bi se ukvarjal s težavami, katerih vodilo je razredna neenakost in kapitalistična kriza, nacionalizem premesti pozornost na etnične, kulturne, rasne in ozemeljske konflikte. S tem se fokus premakne na izmišljenega nasprotnika, sistem, ki izrablja in širi neenakost, pa lahko ohrani svojo strukturo. Poudarjanje nacionalne čistosti in unije v družbi neha služiti (lahko bi rekli, da celo nikoli ni služilo) realnim interesom naroda, temveč je le krinka za čim daljšo ohranitev status-a quo. Če se nacionalist osredotoča na tujca, izgubita oba – zmaga le vladajoča elita, ki lahko uživa v pomanjkanju subverzivne politike. Dokler smo (oziroma bomo) pozorni le na nacionalistične težnje, je manj verjetno, da usmerimo svoj odpor proti globalnemu kapitalističnemu aparatu.

Imaginarna rešitev

Za razumevanje, kako nacionalizem prevzame posameznika in mu ustvari navidezno pripadnost v enotni skupnosti, se lahko poslužimo nekaterih psihoanalitičnih konceptov. Fantazma je, po Lacanu, način, kako se posameznik spoprime s praznino med njegovo željo in realnostjo. Obnaša se kot maska, ki zakrije pomanjkanje in mu dopušča, da si ustvari navidezno predstavo sebe in sveta, v katerem subjekt lahko realizira svoje želje. Žižek nacionalizem razume kot eno izmed takih fantazemskih struktur, ki posamezniku ponujajo občutek pripadnosti, čeprav temeljijo na mitskih ali imaginarnih premisah. Nacionalistična misel deluje kot psihološka zaščita pred notranjimi nasprotji in negotovostjo, ki se pojavijo v človeku. V kolikšnem merilu pa so "resnice" in temelji, na katerih se gradi za nacionalista narodna identiteta, sploh resnični ali nepremično objektivni?

Ker ima vsaka moderna družba inherentna protislovja (npr. razredna delitev, ekonomska neenakost), ki ustvarjajo v posamezniku občutek negotovosti in "manjka" (fr. manque), nacionalizem ponudi imaginarno rešitev: identifikacijo naroda kot homogeno, enotno skupnostjo. Ta le navidezno ustvarja enovitost, zatorej je večno obsojena na krhkost, ki je zlahka ogrožena s strani migrantov, LGBTQ+ skupnosti, feministk in levičarjev. Ti za nacionaliste predstavljajo kastracijo, torej grožnjo, ki bi lahko razblinila imaginarno stabilnost (naroda) in prisilila soočenje z realnim stanjem. Feminizem prekine predstavo tradicionalne in pokorne ženske, begunec družbo ene kulture in vere, pripadnik LGBTQ+ pa družbo izključno heteroseksualnosti in cisspolnosti, kar vse si (najmanj potiho) želijo nacionalisti in so take "motnje" pripravljeni zadušiti tudi nasilno. Pomislimo, kako je Breivik svoje nasilje upravičeval z "uporom" proti islamu in kulturnemu marksizmu, ki naj bi s kulturnim bojem spodkopaval "temeljne evropske krščanske vrednote". Nacionalistična fantazma pa ne more nikoli zares nadomestiti resničnosti ali zapolniti manjka posameznika, zato vedno potrebuje nenehno utrjevanje – več mitov, več konfliktov, več sovražnikov.

Ko pomislimo, kako nacionalizem ustvari svojo identiteto, ugotovimo, da je večji, če ne celoten del njegove identifikacije ustvarjen z nasprotovanjem in izključevanjem. Nacionalisti večkrat delijo posameznike na "naše", ki sestavljajo nacionalno identiteto, in "tuje", ki jo ogrožajo. Vendar če se vprašamo, če bi nacionalizem lahko obstajal brez zunanje grožnje, bi hitro prišli do zaključka, da je grožnja tisti potreben del, da se izgradi njegova identiteta. Koliko nacionalističnih gibanj ali teženj bi lahko še obstajalo, če ne bi mogli označiti nekoga oziroma nekaj kot nevarnost? Nacionalizem ni nevtralna ali že izdelana identiteta, vendar se aktivno ustvarja z izključevanjem zanj nevarnih skupin, kar doseže z rituali, miti in zakoni. To tuje je, po Žižku, ki gradi na Lacanu, tisto drugo (fr. autre), kar nacionalizem ne le potrebuje, temveč aktivno išče.

Na čem, če odmislimo z diferenciacijo od tujega, sploh stoji identiteta naroda? Pomislili bi na zgodovinska dejstva in skupno kulturo, vendar koliko tega je še povezano z realnostjo? Baudrillard bi razvil to misel in rekel, da je sama ideja "naroda" iluzija – simboli, ki so postali realni zgolj s svojo neskončno reprodukcijo v političnem in družbenem diskurzu. Spomnimo se, da se nacionalizem pogosto sklicuje na poveličevano preteklost ali idealizirano kulturo, ki morda nima veliko podlage v zgodovinski realnosti (npr. poudarki Štajerske varde glede karantanskega panterja). Ne glede na to, ali gre za mit o zlati dobi, čistosti ljudstva ali usodi civilizacije, te pripovedi delujejo kot simulacije: ne nanašajo se na zgodovinsko resnico, ampak ustvarjajo lastno notranjo logiko. Posledica tega je, da nacionalizem postane samoreferenčen – ne obstaja zato, da bi predstavljal realnost, ampak da bi se ohranil kot sistem pomena, ki zagotavlja obstoj nacionalne identitete.

Nacija kot hiperrealnost

Reprezentacija identitete naroda, ki jo radi poudarjajo nacionalisti, je danes prešla verodostojen prikaz realnosti, ki bi bil odraz socialno-politične realnosti, in celo njeno perverzijo, ki izkrivi ta prikaz s selektivnim izbiranjem pravih delov identitete in zgodovine. Nacionalizem se več ne nanaša na realnost, vendar se je odcepil od le-te in zakril povezavo z njo – ukvarjamo se le z njegovo umetno narejeno simulacijo. Danes dogme nacionalizma, ki utrjujejo navidezno harmonijo, postanejo pomembnejše kot materialni in socialni pogoji, ki predstavljajo povezanost, zakoreninjeno v resničnem svetu. Nacija začne obstajati kot hiperrealnost in se utrjuje zgolj skozi simbolno sodelovanje, ki jo reducira na raven spektakla – Debord bi rekel, da nacionalizem ne obstaja kot prava politična praksa, ampak kot neskončna uprizoritev pripadnosti. Tako se lahko posameznik počuti globoko nacionalističnega in predanega svojemu narodu, čeprav se ne ukvarja s politiko ali socialnimi pogoji svoje države, marveč samo na internetu širi miselnost večvrednosti domovine nad njenimi sosedi. Nacionalizem se uporablja kot orodje za nadzor, ki človeku ponuja ponavljajoče se prazne simbole, da ostane pasiven. Posameznik, ki bo verjel v le-te, ne bo iskal resnice, toda se bo znašel v odmevni komori in ponavljal izključno zanj pravilne predpostavke.

Nacionalizem pa tudi ni le nekaj, kar si ljudje le izmislijo oziroma vzamejo kot prepričanje, temveč je nekaj, kar aktivno živijo. Ko se posameznikove želje po pripadnosti in redu sprevržejo v kontrolo in represijo, se zgodi fenomen, ki ga Deleuze in Guattari imenujeta mikrofašizem. Ta deluje na molekularni (napram molarni oz. "državni") ravni, torej se manifestira v vsakodnevnih praksah, kot je uveljavljanje togih norm, nadzorovanje vedenja ali vztrajanje pri konformizmu določenih skupin. Koncept (mikro)fašizma lahko povežemo z nacionalizmom – čeprav bo le-ta funkcioniral na molarni ravni, se bo njegova moč ohranjala na molekularni. Njegove zapovedi ne bodo nadzorovane le s strani (nacionalistične) države, temveč tudi s strani posameznikov. Nacionalist bo s svojo retoriko in dejanjem v običajnem življenju ustvaril zanko med vsakodnevnim in državnim nivojem ter s tem krepil svoj aparat.

Medtem ko nas nacionalistična misel napeljuje na vprašanja, ki se dotikajo izključno le naroda, se moramo vprašati, če katera danes ne presežejo narodnostnih oziroma državnih mej. O kozmopolitanski identiteti so razmišljali že antični stoiki, in če bi upoštevali njihove misli, bi mnoge težave, ki zahtevajo skupni trud človeštva (npr. podnebna kriza), lažje rešili. Epiktet je trdil, da na vprašanje, kateri državi pripadamo, naj nikoli ne odvrnemo z navedkom le-te, vendar da povemo, da smo državljani sveta (kozmosa). Raje, kakor da se človeka tretira kot pripadnika naroda, naj se ga obravnava kot sočloveka, ki se oblikuje z vrlino, ne pa z nacionalno pripadnostjo. Naš primarni cilj torej mora biti pomagati človeštvu celemu, ne le narodu, da dosežemo pravo pravičnost. Kozmopolitanskost ne bi bila samo politična drža, vendar tudi drža človeka nasploh, ki bi razširila njegovo razmišljanje in etiko ter ga rešila pred dogmatičnostjo nacionalizma. Naša naravna nagnjenost za moralno skrb oziroma oikeiosis mora preseči nas same, naše družine in prijatelje, ter doseči najširši koncentrični krog okoli nas – celotno človeštvo. Tega je potrebno čimbolj zbližati k nam, da razblinimo arbitrarne meje med ljudmi istega planeta.

Etične dolžnosti

Nacionalizem si želi etike, ki bi se ustavila ob državnih oziroma nacionalnih mejah in se ukvarjala predvsem s sorojakom, ne s sočlovekom. V kolikšni meri oz. če sploh pa lahko dopuščamo nacionalni identiteti, da izoblikuje našo moralo? Ko sledimo mislim Nussbaumove, ki poudarja t. i. moralno srečo, pomislimo: Če je nacionalna identiteta posameznika zgolj naključje ob rojstvu, zakaj bi ta morala velevati njegove etične dolžnosti? Potemtakem, če je pravica popravljanje moralnih krivic, potem mora ta biti globalna, ne izključno nacionalna, saj je narodnost večkrat samo naključna. Četudi bi nekateri trdili, da so moralne obveznosti najmočnejše do tistih znotraj lastne skupnosti, ker skupna zgodovina in kultura ustvarjata posebne dolžnosti, to ne pomeni, da bi te morale biti omejene. Racionalni posamezniki, ki bi odločali o družbi v izhodiščnem položaju za Rawlsovo tančico nevednosti, torej brez da bi poznali katerikoli svoj nadaljnji status v njej, se ne bi odločili za izvrševanje nacionalističnih teženj, saj bi te prinesle več krivic kot prednosti. Za Kanta je etika univerzalna in rigorozna, kar pomeni, da se ne sme omejevati z nacionalno identiteto. Zanj bi nacionalistična misel, ki poudarja blaginjo domačinov na račun tujcev, kršila kategorični imperativ, ki zagovarja maksimo obravnavanja vsakega posameznika kot racionalno bitje, zaslužnega enakovrednega etičnega upoštevanja. Če bi se smatrala vrednost posameznika nekega naroda kot večja, bi to ne le kršilo pravičnosti in univerzalnosti Kantove etike, temveč tudi logičnost pri obravnavanju vrednosti posameznika kot racionalnega bitja – vsak človek ima isto dostojanstvo in ta se mora upoštevati enakovredno, če cenimo človeško življenje kot tako, drugače pademo v nedoslednost. Politično-etična drža kozmopolitanskosti se zdi utopična zaradi nagnjenj držav k nacionalizmu, ampak to ni dovoljšen razlog za opustitev te ideje. Pod pogojem, da se bo mednarodna skupnost držala te ideje in se ne ukvarjala z nacionalizmom, je to tudi mogoče izvedljivo – naj ne bo strah pred nezmožnostjo prepreka pred etiko brez meja.

Kar danes onemogoča močnejšo mednarodno etiko in odmik od izključno misli "Kaj je najboljše za moj narod?", je tudi nacionalistična ekonomska politika. Krivice ekonomskih načel, ki poudarjajo protekcionizem in delovanje samo v prid države, ležijo v njihovi izključevalni logiki in utrjevanju neenakosti po svetu. Poslužimo se lahko ideje Rawlsa, ki trdi, da so neenakosti pravične le, če pomagajo najmanj privilegiranim. Ekonomski nacionalizem to maksimo krši, saj države, ki ga izvajajo (ponavadi bogatejše), kopičijo bogastvo znotraj svojih meja, medtem ko ignorirajo globalno revščino, kar lahko spet povežemo s konceptom moralne sreče. Glavna premisa takih ekonomskih vzgibov je varovanje domačih delavcev in proizvodov, vendar se moramo vprašati, če niso ti razlogi fiktivni. Po Marxu imajo delavci različnih držav med sabo več skupnega kot z vladajočimi kapitalisti iste države, ki uporabljajo nacionalistično ekonomsko politiko za uresničevanje svojih ciljev in lažno identifikacijo z narodom, ki mu preti nevarnost tujih gospodarstev. Trgovinske vojne zvišajo cene za potrošnike, kar nesorazmerno močneje prizadene delavce kot bogate (multinacionalke), ki lahko ob takih razmerah celo obogatijo. Nacionalistične težnje po ekonomski prevladi vodijo tudi v militantno in imperialistično politiko, da bi si države zagotovile nove surovine in trge, kar povzroči oborožene konflikte. Ti pri nacionalizmu niso omejeni zgolj na ekonomski imperializem, temveč tudi na širjenje "večvredne" kulture in iredentizma. Kakor bi Arendtova trdila, se s takimi spori pravice ljudi (npr. do prebivališča) vežejo na nacionalnost in ne na človeškost, ki bi zagotavljala pravico do imetja pravic (spomnimo se političnega pogojevanja pridobitve državljanskih pravic pri izbrisanih).

Čeprav je Baudrillard verjel, da je popoln izhod iz simulacije nemogoč, saj ta gradi našo celotno realnost, bi se še vedno lahko vsaj poskusili upreti, vendar se moramo izogniti potrjevanju nacionalizma in onemogočiti ustvarjanje konflikta pri našem spopadu s tem fenomenom. Nacionalizem se izoblikuje z nasprotovanjem, zato bi bil neposreden napad mnogokrat prevzet kot nujnost za njegov obstoj. Potrebno je poudariti protislovja te ideologije in pokazati napake v njeni logiki s satiro in ironijo, kar bo vodilo v opažanje absurdnosti in rušitev tega mišljenja. Ker se nacionalizem ohranja z rituali (kot so prikazovanje vojaške moči, shodi proti migrantom itd.), jim moramo odvzeti moč in veljavo. Če bomo tolerantni do netolerance, nam grozi prevlada netolerantnega mišljenja. Edini pravi izhod je, da prekinemo njegovo zmožnost imeti in si ustvarjati pomen.

V analizi nacionalizma sem poskušal s pomočjo različnih filozofskih idej in kritik raziskati njegovo vlogo pri oblikovanju identitete, zgodovine, družbenih hierarhij, ekonomije in etike, ter predstaviti njegovo grožnjo v današnjem svetu. Pri tako pereči temi, kot jo danes predstavlja nevarnost nacionalizma, smo (si) dolžni ne le premisliti, temveč tudi ukrepati in aktivno iskati rešitve ne le za boljši danes, temveč tudi za boljši jutri; ne le za "naše", temveč za vse.