Dobrih 1400 kilometrov je od Maribora do Kijeva. Do najbližje ukrajinske meje še več kot polovico manj. Če so se nam vojne v Iraku, Afganistanu, Siriji in tako naprej, pa čeprav so v nekaterih sodelovali tudi slovenski vojaki, zdele "na drugem koncu sveta", je najnovejša srhljivo blizu. Po razpadu Jugoslavije ni bila nikoli bližje. V Evropo se je danes vrnila na velika vrata. Zavržno in cinično zveni, da je invazijo na Ukrajino Ruska federacija poimenovala "posebna vojaška operacija". Še včeraj so ji dodajali celo opis "mirovniška". Zadnje iluzije, da je možno posthladnovojni svetovni red, povojno arhitekturo Evrope obnoviti, so se razblinile. Medtem ko smo se "vsi" ukvarjali s pandemijo, so se nadaljevali procesi, s katerimi nastaja nek nov svet.
V njem so mirovniške civilizacijske pridobitve, liberalna demokracija v zatonu, v vzponu pa agresivni, militantni avtoritarizem. Namesto diplomacije kot ključnega vzvoda zunanje politike obuja bobne vojne, delegitimira meje, koncept suverenosti, odpira nacionalistične Pandorine skrinjice. Na tej šahovnici rehabilitiranega imperializma in nanj nalepljenih mitov, za katerimi so skriti tudi gospodarski interesi, so ljudje in tudi vojaki, ki jih politiki in njihovi nameščenci v generalštabih pošiljajo v boj, zgolj drobiž. Ne ozirajo se na krste, ki so se v Ukrajini že začele polniti. Takšen nevaren politik z egomaničnim božjim sindromom in politično patološkimi liderskimi potezami je Vladimir Putin. Zgodovino jemljemo premalo resno, da bi vzeli lekcije, kaj so takšni profili že povzročili. Mnoge demokratične države so celo njihovi gospodarski sponzorji. Vprašanje, ali Rusija lahko dolgoročno zmaga v vojni, ki jo Putin bije z zunanje- in notranjepolitično agendo, mednarodna skupnost pa se je nanjo odzvala z najobsežnejšim paketom sankcij, ni nepomembno. A za Ukrajince ta hip ni eksistencialno. Ker pri njih gre za življenje in smrt, za obstoj. Ali kot je sinoči povedal Ervin Hladnik Milharčič, izkušen Dnevnikov (vojni) reporter, ki je v Kijevu, njegove zapise pa objavljamo tudi v Večeru, so se šele danes zavedeli, da se Putin ni lotil lokalne vojaške operacije v Donbasu, ampak je državo napadel frontalno. Diplomatske akcije, ki so jih v ZDA in EU zganjali zadnje tedne, so zbujale vtis, da zahodni svet, "zavezniki" stojijo za Ukrajinci. A v vojni z "velikim ruskim bratom" so naposled ostali sami.
V resnici so se na Ukrajini že dlje časa lomila kopja hibridnih spopadov Zahoda in Rusije, "ostpolitike" Nata, ki ji je možno očitati prav tako veliko hipokrizije, in Moskve z njenimi interesnimi conami. Z zadnjo, krvavo potezo je prišel Putin - ki razpolaga s še vedno izjemno močno vojaško silo - tudi na meje EU. Ta je, seveda nepripravljena, z bolj ali manj teoretičnimi, neskončnimi razpravami o strateški avtonomiji, o skupni zunanji in varnostni politiki, pred največjim (geo)političnim in vojaškim izzivom in grožnjo zadnjih desetletij. Šibka, nestabilna, razbita Evropa je že dolgo Putinov strateški cilj, seveda ne le njegov. Vladar Kremlja ima v Evropi več varovancev, nekateri so na oblasti (Orban, Vučić, Dodik), drugi s političnih robov (Le Penova, Salvini ...) pritiskajo na etablirano politiko. Z veliko zaskrbljenostjo lahko zremo proti Ukrajini, a tukaj in zdaj je na mestu tudi vprašanje, kaj (in koga) vse bo Putinova agresija potegnila za seboj. Žarišč, ki sicer formalno nimajo statusa zamrznjenega konflikta, po definiciji pa niso daleč, je v Evropi več kot dovolj. Začenši z Balkanom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
