(POVEČAVA) Kolumna Jane Javornik: Umetnost reform

Jana Javornik Jana Javornik
27.02.2023 02:00

Aktualna vlada je zagrizla v presenetljivo dolg seznam reform. Ne iz navdušenja nad reformiranjem ali ker ima zanje jasen politični mandat. K temu jo je zavezala kar prejšnja vlada.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Jana Javornik

Aktualna vlada je zagrizla v presenetljivo dolg seznam reform. Ne iz navdušenja nad reformiranjem ali ker ima zanje jasen politični mandat. K temu jo je zavezala kar prejšnja vlada, ki je zbirko neusklajenih reformskih predlogov zavila v Načrt za okrevanje in odpornost, novo shemo "catch-the-cash" Evropske unije za soočanje s posledicami pandemije in utrjevanja odpornosti podsistemov. Ne lepotni popravki ali glasbene želje, je bila v procesu pogajanj neizprosna komisija, temveč strateško, konceptualno in vsebinsko reformo, ki premišljeno naslavlja izzive prihodnosti. Slovenija se ni izkazala ne pri prepoznavi izzivov ne pri višini izpogajanih sredstev, čeprav je peščica uradnic, zadolženih za usklajevanje predlogov na nacionalni ravni, izkazovala skoraj nadnaravne moči.

Slovenski "načrt" je arhivski dokaz pomanjkanja vizije. V ustvarjanju iluzije reformatorskega duha in vlaganja v prihodnost je prejšnja vlada z Evropsko komisijo uskladila prav vse, od mejnikov do rokov; od njihovega doseganja in izpolnjevanja pa bo odvisna uspešnost črpanja evropskih sredstev aktualne vlade. Ta nima veliko izbire, a ob nastopu mandata morda tudi ni razumela dobrohotnih namigov, naj za vsako ceno poskusi doseči popravke, ker jo sicer čaka politični harakiri. Po nepotrebnem se je ujela v nastavljeno past, iz katere se bo izvlekla zgolj s politično spretnostjo, ki zahteva znanje in voljo za ustvarjanje čezstrankarskega in predvsem medresorskega usklajevanja ter odprtega dialoga z družbo. Dosedanji pristop ne vliva (za)upanja.

Kaj sploh je reforma? V primerjavi z manjšimi in postopnimi spremembami javnih in socialnih politik je reforma dolgotrajen proces temeljite in dolgoročne prenove zakonodaje, institucij in struktur z namenom izboljšanja vzdržnosti, učinkovitosti in odzivnosti sistema ob zagotavljanju pravičnosti. Pogosto je odziv na sistemski šok, ki posega v obstoječe strukture in sile moči, in vselej predstavlja visoko politično tveganje za stabilnost. Odločitev zanjo je politična in zahteva pogum ali nespamet. Oblikovanje javnih politik je namreč proces, v katerem sčasoma postane vedno težje in dražje, včasih celo nemogoče ali predrago (zlasti za preživetje vlade) obrniti zastavljeno smer. Primer v Sloveniji ponujata starševsko in otroško varstvo, kjer niti konservativne stranke ne spremenijo osnovnih usmeritev, začrtanih v 70. letih.

Jana Javornik

Zakaj vlade redko spremenijo smer javnih politik (angl. path dependency), v predavalnici pojasnim s plezanjem po drevesu. Ko stojiš pod njim, je pot na vrh možna na več načinov. Lahko premisliš, kako strateško, najvarneje ali najhitreje priti na vrh, ali se pač zaženeš in upaš, da se ne boš poškodoval. Katerokoli pot izbereš, vsaka izbira skrči tvoje nadaljnje možnosti. A le redke vlade imajo priložnost začeti "pod drevesom"; večinsko se znajdejo nekje sredi krošnje. V politiki, ki jo zaznamuje mnoštvo interesov, akterjev in institucij, se (ne)odločitve kopičijo. Vsaka vlada z (ne)odločitvami utrdi smer in skrči izbiro naslednji. Zaradi tveganja za vlado, ki razmišlja v dolžini volilnega cikla, so zato pogostejše kontinuiteta in manjše spremembe. To velja zlasti na področjih zdravstva, pokojnin in plač, katerih reforme veljajo za največji politični zalogaj in tveganje, kot lahko vidimo tudi v Sloveniji. Namreč, več ljudi ko sistem zadeva, težja je reforma. Izziv teh je, ker breme naložijo današnjim generacijam volivk, da bi razbremenili prihodnje, ki še ne volijo. Na primer Francija, Nemčija, ZDA, Švedska in Danska so vse hitro dojele, da jih brez preoblikovanja načina financiranja pokojninskega sistema čaka kriza, a je le Švedski in Danski to tudi uspelo, ker sta reformi edini zastavili tako, da so bile pričakovane koristi večine volivcev višje kot pričakovane izgube.

Jana Javornik

Reforme so predmet znanstvenih raziskav, a te prebirajo redke vlade. Sicer ne bi podcenjevale nujnosti načrtovanja in celovitosti reformiranja, vključno z izvedbo. Zlasti v Sloveniji imajo negativen prizvok in že zato narekujejo skrbno pripravo. Namreč, skozi čas so se utrdile močne, organizirane skupine, ki imajo neposredne koristi od obstoječega stanja. "Ujete" med interese volilnega telesa, močjo sil kontinuitete, koalicijske zaveze in fiskalne zmožnosti, lastno ambicijo, domišljijo, znanje in drznost mnoge vlade hitro dojamejo, da so za politično preživetje varnejše manjše in postopne spremembe. Kar ne pomeni, da so reforme nemogoče in da jim bo javnost vedno nasprotovala. Dovolj politične volje, da se uprejo koncentriranim pritiskom, sposobni načrtovalci in sistemski šoki, ki jih predstavljajo veliki družbeni dogodki, kot so vojne, naravna katastrofa, finančni kolaps, zlom družbenih sistemov in pandemije, odpirajo priložnosti globokim posegom.

Pametna vlada zagrabi sleherno krizo kot priložnost, je pred leti izjavil Rahm Emanuel, vodja kabineta Bele hiše pod Obamo. Reforma je umetnost možnega in prepoznati pravi trenutek politična mojstrovina. Vlada, ki to razume, temeljito prouči politične razmere in sposobnost oblikovanja ključnih političnih dejavnikov, analizira makroekonomski in javnofinančni okvir in se opremi z modeli in izračuni, s katerimi zna hitro ovrednoti (proti)predloge in sprejeti informirane odločitve. Nič od tega v Sloveniji še nismo videli. Zastavljenost reforme zrcali vrednote in načela odločevalcev o enakosti, solidarnosti, pravičnosti. Ker poseže v ustaljen sistem razporejanja koristi in stroškov in vpliva na konkretne življenjske izkušnje, spodbudi tekmovalnost med skupinami, ki želijo vplivati na njen potek. Načrtovanje možnih odzivov javnosti je zato nujno za učinkovito izpeljavo. Že sama napoved reforme lahko aktivira politične preference, ideološka prepričanja, stališča in predsodke, ki oblikujejo skupinsko-centrične odzive in tudi militantnost. Da so občutki ogroženosti in čustva nasploh pomembno orodje ustvarjanja javnega razpoloženja, dobro razume zlasti desnica.

Pomembno je upoštevati, da je slovensko volilno telo, podobno kot nordijsko, naklonjeno javnemu sistemu. Tega je, ne nazadnje, pomagalo vzpostavljati z (neprostovoljnimi) samoprispevki, na primer za izgradnjo zdravstvenih domov, vrtcev. Že zgolj vtis razgradnje javnega sistema in podružbljanja zasebnega tveganja bosta zato mobilizirala interesne skupine v nove koalicije za obrambo skupnostnega. Za uspešno izpeljavo reforme morajo biti izpolnjeni številni pogoji. Politično voljo vlada očitno ima. A ne tudi strateških zavezništev in partnerstev. Obenem se ji dogajajo začetniške napake. V pogovorih nastopa z avtoriteto vseveda, ki mu je treba "verjeti", s čimer ustvarja nepotrebne spore in izgublja legitimnost. Drugo pogajalsko stran občasno doživlja kot nasprotnika, s čimer aktivira agendo obrambe statusa quo, kar zavira občutljiv proces iskanja možnih rešitev.

Napredek, ki ga je vlada obljubila, je bil prav v tem, da se bo odrekla protagonistom bankrotiranih idej in da bo javne politike oblikovala z dokazi in dejstvi, s spodbujanjem kulture partnerstva in širokih koalicij. Zgolj ustvarjanje vtisa, da ji je mar, je stalo oblast že mnoge vlade.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta