
To pisanje je predvsem javni opomnik, opomin ministrstvu za kulturi in vladi, če hočete, in klic k ozaveščanju in razumevanju (so)odgovornosti za posledice predolgega in neučinkovitega sprejemanja medijske zakonodaje.
Pogosto slišimo o več deficitarnih poklicih, kako jih je treba zaščititi, varovati, spodbujati, in o ukrepih za to zaščito - a zdi se, da ob razvrednotenju in razgradnji poklica novinarja ni prav hudega vznemirjenja. Pa bi moralo biti, ker širša demokracija presega ožine vsakokratnih vlad. Posamični novinarji smo zamenljivi in še kako minljivi, sploh s svojimi stališči in mnenji. Ne pa tudi novinarstvo v (naj)širšem možnem smislu.