Leto 1992 je bilo za Bosno in Hercegovino leto groze, razdejanja in nasilja. V vojni, ki je razklala nekdanjo skupno državo, so se odvijali zločini nepredstavljivih razsežnosti. Tudi množična posilstva, ki so bila uporabljena kot orožje proti ženskam, skupnostim, celim narodom.
Alen Muhić je eden od otrok, rojenih iz te vojne travme. Njegova mati je bila leta 1992 posiljena v Foči, nato pregnana v Goražde, kjer je čez devet mesecev rodila sina. Otroka je pustila v bolnišnici in odšla, verjetno z neizmerno bolečino in občutkom brezizhodnosti. Alena je nato posvojil par iz Goražda, preprosta, a srčna zakonca, ki sta mu dala dom, toplino in možnost živeti.
"Naučil sem se dvigniti glavo, molčati, kadar je treba, in govoriti, kadar je nujno"
Ko iz tišine zraste glas
Danes, trideset let pozneje, se je odločil prvič javno in celovito spregovoriti o svoji zgodbi v biografski knjigi Ja sam Alen (Jaz sem Alen). Njegova pripoved ni le pretresljiva izpoved o rojstvu iz vojne grozote, ampak tudi zgodba o tem, kako iz tišine zraste glas. Kako iz sramu zraste dostojanstvo. In kako iz bolečine lahko zraste razumevanje - zase in za druge.
Prvi občutki, da je nekaj drugače, so se pri Alenu pojavili že v otroštvu. Med otroškim prepirom mu je nekdo izrekel besede, ki jih takrat ni razumel, a so mu ostale zapisane globoko v spomin. "Kasneje so tišina odraslih, izogibanje, nepopolni odgovori začeli sestavljati zgodbo," za Večer spomine strne Goraždan. "Resnica ni prišla nenadoma, ampak postopoma, po koščkih," še pristavi. Ko jo je končno sprejel, so se v njem zmešali žalost, bes, praznina, a tudi trma. "Nisem samo žrtev okoliščin. Sem nekdo, ki ima pravico vedeti, govoriti in obstajati na ves glas," je danes odločen.
Dom so mu ponudili ljudje, ki niso njegovi biološki starši, a so to postali po vsem drugem, kar je res pomembno. Hišnik v bolnišnici, kjer se je Alen rodil, Muharem Muhić, in njegova žena Advija sta ga vzela v svojo družino in mu nikoli nista dala občutka, da ni njun. "Odnos z njima je poln ljubezni, spoštovanja in zaupanja. Onadva sta moja prava starša. S svojimi dejanji, dobroto in bojem. Njuna ljubezen me je rešila in oblikovala," jima je neizmerno hvaležen.
Govori za tisoče, ki molčijo
Z biološko materjo se je srečal. Pove, da je bilo srečanje mirno, a zelo globoko. Brez veliko besed, saj so nekatere bolečine pregloboke. "Njena zgodba je težka, polna bolečine, molka, stigme. Vem, koliko se je morala boriti za preživetje in koliko je morala molčati, da je lahko šla naprej. Danes sva dve osebi, povezani skozi bolečino, ki se razumeta brez veliko besed," je jasen.
Srečal je tudi svojega biološkega očeta. Kratek trenutek, brez čustev. "Nisem občutil nobene povezave. Ne sovraštva ne odpuščanja, samo praznino. Spoznal sem, da me ne določa njegova kri, ampak ljudje, ki so me vzgojili. Nekateri odgovori ne prinesejo olajšanja, prinesejo pa jasnost," pravi.
Prizna, da mu je bilo v otroštvu težko prenašati zmerljivke in sovraštvo. Ko so ga klicali z najrazličnejšimi grdimi vzdevki, je to bolelo bolj kot vidne rane. "Dolgo so me te besede lomile. A potem sem spoznal, da ni moja odgovornost, da nosim tujo sovražnost. Naučil sem se dvigniti glavo, molčati, kadar je treba, in govoriti, kadar je nujno. Moj odgovor na vse te žaljivke danes je: uspeh, ponos in resnica."
Na vprašanje, kaj mu je pomagalo zgraditi identiteto in samozavest kljub tako težkim preizkušnjam, odgovarja preprosto: ljubezen. "Ljubezen družine. Občutek varnosti doma. Moje delo v urgentni službi, kjer rešujem življenja. Pogled na Drino, kjer se počutim svobodnega. Ljudje, ki so me sprejeli brez vprašanj. A tudi moj osebni izbor, da sprejmem resnico in je ne skrivam. Resnica me je najprej rušila, potem me je izgradila," našteje. Zakaj danes o vsem tem javno govori? "Ne govorim samo zase. Govorim za tisoče tistih, ki molčijo. Za rojene, kot sem jaz, in za njihove matere, ki nikoli niso dobile glasu. Dokler obstaja tišina okoli teh tem, imam razlog, da govorim."
Njegovo sporočilo ni ostalo omejeno le na domače okolje. Njegova prizadevanja so bila prepoznana tudi na ravni svetovnih institucij. Leta 2017 in 2018 je kot govorec nastopil pred Organizacijo združenih narodov v New Yorku, kjer je spregovoril o otrocih, rojenih iz vojne in tišine. Za svojo neomajno predanost človekovim pravicam pa je prejel tudi nagrado za človekove pravice Univerze v Oslu na Norveškem.
Bo knjiga na voljo tudi pri nas?
Odločitev za knjigo ni bila lahka, a je bila nujna, poudari. "Hotel sem, da bo resnica zabeležena. Da bo postala most do tistih, ki to najbolj potrebujejo. Knjiga ni samo osebno pričevanje, je dokaz mojega obstoja in smerokaz, kako iz jeze in sovraštva izvleči moč za boj proti stigmi." Namenjena je ženskam, ki so preživele posilstvo in rodile otroke v vojni ali v miru. Namenjena je otrokom, ki molčijo o svojem izvoru in travmah. Namenjena je zdravstvenemu osebju, psihologom, psihiatrom in socialnim delavcem. V knjigi je posebno poglavje o kliničnih pristopih k travmi, ki ga je avtor pripravil v sodelovanju z dr. Amro Delić. Zato je knjiga namenjena tudi šolam, svetovalnicam in nevladnim organizacijam, ki delajo z ranljivimi skupinami. "In predvsem, namenjena je vsem, ki se kdaj počutijo zavržene, brez identitete. Da v knjigi najdejo zrcalo svoje moči in potrditev, da so njihovi občutki legitimni," poudari Alen Muhić. "To ni le moj glas. To je smerokaz, kam po pomoč, na koga se obrniti, kako preživeti in, kar je najpomembnejše, kako živeti naprej."
"To ni le moj glas. To je smerokaz, kam po pomoč, na koga se obrniti, kako preživeti in, kar je najpomembnejše, kako živeti naprej"
Knjiga bo prvič predstavljena 9. julija v Goraždu. Prva naklada je skoraj razprodana, a že potekajo dogovori, da bi bila knjiga dostopna tudi v tujini. Zanimanje prihaja tudi iz Slovenije, kjer si mnogi želijo knjigo prebrati.
Alen Muhić ima za mlade, ki se borijo z občutki nepripadnosti ali otroškimi travmami, jasno sporočilo: "Niste to, kar se vam je zgodilo, ste to, kar ste iz tega ustvarili. Travma ni konec, lahko je začetek. Iščite podporo, bodite nežni do sebe in nikoli ne pozabite - niste sami. Vaši občutki so resnični. In vi ste vredni."
