Denis Bende Živčec
Pred časom sem naletel na misel "božič praznuj s svojimi, veliko noč pa s komerkoli in kjerkoli". In bila mi je všeč. Po desetletjih narezkov, trdo kuhanih jajc in zgage. Misel, da lahko duh tega velikega praznika odnesem s seboj kamorkoli, ali pa ga kjerkoli najdem, se mi je zdela nenavadno osvobajajoča. In, roko na srce, če je okoli božiča pri nas doma vselej vladal kar precejšnji cirkus, z veliko nočjo v resnici nismo prav dobro vedeli, kaj početi, zato nanjo nisem nikoli bil prav močno navezan, čeprav se mi njeni rituali zdijo simpatični.
V glavnem se je vse vrtelo okoli mnogo prezgodnjega in mnogo pretežkega zajtrka in barvanja jajc, ki so se nato po hiši potikala še cel teden. Dvakrat je nato naneslo, da velike noči nisem preživel doma. In bilo je nenavadno. Tradicije se skozi leta zapišejo v naše gene. Prvič sem jo dočakal v danski prestolnici, kjer je sicer bilo veliko narcis, zajčkov in trobentic, potice, šunke in hrena pa nič. Lani sem na velikonočno nedeljo pristal na najbolj nelogični lokaciji, v Sarajevu, na Baščaršiji, naravnost sredi svetega meseca ramazana. Verni muslimani so se čez dan postili, zvečer, okoli sedmih, je nato z bližnjega brega nebo nad tem čudovitim mestom razsvetlila raketa, naznanila konec posta, nad starimi ulicami so zažarele zelene praznične luči, minareti džamij so zažareli, z njih se je zaslišala molitev. Lepo, čarobno, praznično, a svetlobno leto daleč od velike noči. Potem ko se mi je zdelo nekako duhovito, da sem za velikonočni zajtrk tisto nedeljo pojedel deset čevapov, pol lepinje in diskretno spil eno malo pivo, sem ugotovil, da mi nekaj manjka. Sprehod po sončnem in večkulturnem mestu me je pripeljal na bogato založeno tržnico, kjer je imela ena od branjevk pred seboj na mizici v lično piramido zložene rdeče pirhe, okrašene s tistimi ljubko staromodnimi prilepkami, ki jih tudi sam doma lepim na jajca, zraven pa bentim, ker jih vsakič nekaj nespretno raztrgam. V vitrini sem videl tudi šunke in klobase. Poln čevapčičev in kajmaka sem ugotovil, da moja duša išče veliko noč, kar me je presenetilo na več ravneh.
Tradicijo v sebi nosiš bolj, kot si misliš ali želiš priznati. Po protestantski in muslimanski veliki noči bom letos naredil še en eksperiment in veliko noč preživel v Skopju, med pravoslavci. Čutim, da jo bom, kljub koledarski in evharistični neusklajenosti, našel tam, kjer je najbolj ne pričakujem. Morda bom ugotovil, da mi je niti ni treba iskati, ker jo nosim s seboj, tako kot vso svojo kulturo, tradicijo in, da, tudi vero. Trdno verjamem, da, kljub različnim običajem, imenom, svetim knjigam in koledarjem, gre za eno in isto stvar. Ko praznuješ praznik, praznuješ nekaj večjega od sebe in se priprošaš za kaj dobrega. Kanček iracionalnosti sredi sveta, obsedenega z dejstvi. Tradicija nas pomirja, tolaži in opogumlja. Je temelj, tiha in zanesljiva velika moč sredi nenehnih sprememb. Ne vem, kakšna bo moja letošnja velika noč, vem pa, da bom še pred odhodom pobarval jajca in po vrnitvi skuhal šunko in naribal hren. Tako kot po Köbenhavnu, tako kot po Sarajevu. Tako kot zmeraj.
