Božični čas je zame čas, ko s Trentom na veliko kuhava in zavijava darila, okrasiva celotno stanovanje. Tudi na ranču vse okrasiva z lučkami. Sicer imam lučke na balkonu in po hišah na ranču že vse leto, malo jih pa še dodam. To me spominja na čas, ko sva živela v Los Angelesu, saj ima tam večina hiš lučke nameščene kar vse leto. Zdi se mi, da njihov žar ustvari magično vzdušje.
Najbolj od vseh je v naši hiši božiča vesela najina psička Buddy. Ko postaviva jelko, začne nemudoma pod njo iskati darila, čeprav jih še ni. No, takoj za njo se ga razveselim še jaz, saj to pomeni, da je poletje še malce bližje.
Ko sva v Sloveniji, na božični večer povabiva na večerjo mami s partnerjem. Ko je še živela oma, sva tudi njo. Božični večer praznujemo v ozkem družinskem krogu. V Avstraliji ima Trent zelo veliko družino, tam praznujejo božično jutro. Pri nas narediva večerjo, pri njih jemo skupaj zajtrk. V Avstraliji se zbere vsa družina, tako da je hiša polna smeha, otroške igre in druženja. Tega nisem navajena, saj smo, tudi ko sem bila majhna, praznovali v ožjem krogu.
V Avstraliji običajno praznujeva vsak drugi božič. Lani in predlani sva bila tam zaporedoma, saj se Trentovi stari starši niso dobro počutili, in hvala bogu, da sva šla, saj letos nikakor ne bi mogla iti.
Božiča se iz otroških let prav zelo ne spominjam. Na splošno se ne spominjam veliko stvari. Spomnim pa se, da sem na enega od božičev dobila super moderne težke sanke z volanom. To se mi je zelo vtisnilo v spomin, saj so bile že takrat zelo moderne in napredne.
V bodoče si želim, ne glede na to, kar delata vlada in politika, da bi se ljudje v tem času zazrli vase, začeli delati na sebi in bi bili prijazni do živali in narave. Ta čas nam je dan z namenom. Ne z namenom negativnosti, ampak dela na sebi. To je za vse nas najtežje, zato tudi toliko psihičnih težav, saj se ponavadi delu na sebi izognemo.
