"Človek, spoznaj samega sebe" je pisalo že nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih. Pa si danes nismo nič bližje, še dlje, kot v antični Grčiji. Zakaj? Se bojimo, kaj bomo odkrili?
Odvisno. So ljudje, ki zelo dobro vedo, kdo so. Vprašanje pa je: misliti, imeti predstavo, kdo sem, ali se dejansko poznati, sprejemati - s prednostmi, pomanjkljivostmi, minusi in plusi. Dejstvo je, da smo nepopolni, da imamo napake. To si težko priznamo. Samo poglejva odnose! Igra ranjenih egov, kjer se bije bitka "ko je jaći". Leta tekmovanja namesto leta sodelovanja. Ljubezni. Delovanja v najino dobro, za rast. Tega ne vidim, to pogrešam. To je zato, ker se bojimo pogledati v rane - morda še ni čas, morda ne bomo nikdar, kar pa je zelo slabo. Veliko se jih prenareja, da nimajo ran, čustvenih stisk, a vsak človek jih ima, to je dejstvo. Zanimivo je, kako si prizadevamo blesteti materialno, statusno, po moči, a vse v resnici poganjajo čustva. Kar je v tebi, je bistvo. In skrivanje zaradi reciva temu demonov, ki držijo obrambo, ki bi jo bilo modro zavreči, pelje le v propad duše, v še večje stiske, oddaljenost od sebe in posledično drugih. Tak človek ne zmore kakovostnega odnosa. Poanta je zato v pogledu vase, soočenju, priznanju, tak sem, sprejemam se, poglej me, ranljiv in gol stojim pred teboj. Tu, šele tu se začne rast, prava moč. In vse, vse je otroštvo. Neizpolnjene čustvene potrebe in prvi travmatični spomini, ki so večinoma nezavedni.
Potem pa kar tečemo kroge življenja, ne da bi se začutili - opravki, delo, obveznosti, in čeprav se na koncu dneva razočarano sprašujemo, kje sem jaz, zjutraj do potankosti ponovimo igro. Ne zapustimo, ne odidemo, ne spremenimo vzorca. Ker?
Ker je to še vedno dovolj znosno in ker niti tega ne zmoremo občutiti, kako je, ker si ne vzamemo časa. Ja, ker se bojimo, kaj bo tam. Nezavedno. Mislimo si, saj bo, saj bo. Pa ni. In ne, ne bo. Ne bo, dokler se ne ustavimo, zadihamo. Pogledamo v sebe. In se sprejmemo z vsem, kar smo. In mi smo polni vsega. Smo popolno nepopolni in to je v redu. Super je, ko želiš vsak dan storiti nekaj na boljši način, kot si včeraj! To je preseganje samega sebe. Majhni koraki pripeljejo daleč. To vztrajanje v znanem je sicer na videz lažje, ta znana domača cona, ki je komfortna. Ampak ko pogledava z razdalje, vidiva, kako smrtonosna je. Ubija vsako radovednost, radost, vznesenost, veselje. In kar je najpomembneje: ubija rast. Že soočanje s težavami in priznavanje, da jih imamo, nam delata preglavice! A reševanje težav je zmeraj pot, ki nam bo omogočila občutenje sreče. Če ignoriraš težave, se prenarejaš, da jih nimaš, ne zmoreš občutiti ne veselja ne sreče. Vse gre eno z drugim, brez drugega pa ne. Potem opažam še, da se bojimo biti srečni. Tudi zato ne storimo ničesar, da bi spremenili stvari. Ko se rešiš komfortnosti, vedno nekaj daš v zameno. Ne moreš imeti vsega in samo močni ljudje zmorejo prekiniti nekaj, kar sicer prinaša koristi in kratkotrajne užitke, zato da bi na dolgi rok imeli nekaj bolj kakovostnega. Na primer: odpoveš se seksu z bivšim, zato da lahko srečaš pravo osebo, s katero bi rasel in preživel nekaj dolgoročnega. Tega večina ne zmore!
Perfektnih otroštev ni.
Še zdaleč ne vse o njej
Damjana Bakarič je univerzitetna diplomirana komunikologinja, publicistka, predavateljica, motivatorka za boljše življenje ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše in Razmerja. Predava o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in drugih ter sveta. Je zagovornica počasnega življenja. Pravi, da se da, če se hoče, in da je moč v nas. Vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi, navadami, dejanji in prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. Je tudi motivatorka, ki prek svojega youtube kanala in bloga navdihuje ogromno ljudi. Enako z zadnjo knjigo Pogumna srca, ki jo je izdala novembra lani.
Laži nimajo smisla.
