Begunke v Celju so hvaležne za solidarnost v Sloveniji, a vse, kar želijo, je vrniti se domov

Vse tri ukrajinske begunke, s katerimi smo se pogovarjali v prostorih Škofijske karitas Celje, prihajajo iz kijevske regije. Veliko njihovih sorodnikov in znancev je še vedno v oblegani državi in od njih so se za vedno poslovile, preden so se odpravile na pot. Ne vedo namreč, ali jih bodo sploh še kdaj videle. Po kleteh so se skrivale več dni, saj so jih konstantno bombardirali in obstreljevali. In tudi ko so si končno upale pobegniti, niso vedele, ali jim bo uspelo. Vsaka izmed njih je tvegala življenje. Za vse, kar jim zagotavlja Slovenija, so izjemno hvaležne, vendar pa je njihova edina želja, da se vrnejo v domovino.

Pot v Slovenijo

"Pot je bila res težka, saj smo se za svoja življenja bale, vse dokler nismo prispele na poljsko-ukrajinsko mejo. A ko se je to zgodilo, se nam je odvalil kamen od srca. Tam so nas pričakali hrana in pijača ter ogromno lepih spodbudnih besed. No, takrat smo si končno lahko vsaj malo oddahnile," pove mlada Julija, ki je neformalna vodja skupine. Čeprav se ji je življenje čez noč kruto obrnilo na glavo, skozi celotno pričevanje ohranja pokončno in pogumno držo.

Za to, da je vseh 44 beguncev varno prispelo v Slovenijo, je veliki meri zaslužen fotograf pri STA in Kolumbov vitez Tamino Petelinšek, ki je sprva šel fotografirat na poljsko-ukrajinsko mejo, nato pa sprejel pogumno odločitev, da se odpravi kar v ukrajinski Lvov, da bi začel reševalno akcijo. Sogovornice so močno pohvalile njegovo solidarnost in prizadevnost. "Premislil je vse, od A do Ž, in vse vrhunsko izpeljal," poudari Julija.

Spomin na normalnost

Zelenje, drevesa, lepa infrastruktura ... Vse to je bila njihova Ukrajina pred ruskim napadom. "Še decembra smo z družino za božič skupaj sedeli pri mizi in v nekem trenutku sem pomislila, kako smo srečni. Imela sem svoj avto, delo, ki me je veselilo, lahko sem potovala, počela sem praktično vse, kar sem imela rada. Potem pa se je to čez noč razblinilo," se spominja Julija. A odvzeti niso bili le mir, sreča in varnost, pokradli so jim tudi vse materialne dobrine. Od elektronike pa celo do spodnjega perila in kozmetike.

"Pridejo dnevi, ko se zbudim in mislim, da je bilo vse skupaj le nočna mora in da je vse v redu. Potem pa se dobro predramim, pogledam skozi okno in vidim, da sem v Sloveniji. Tukaj sije sonce in vidim naravo in kako je vse lepo, a se potem hitro spomnim, da v moji državi ni tako in da so tam še vedno ljudje, ki jih poznam," še pove.

Razčlovečenje brez primere

Sogovornice so bile priča izjemno travmatičnim dogodkom. Na lastne oči so videle, kako brutalno so ruski vojaki ravnali z nedolžnimi civilisti, na svojem morilskem pohodu so sežigali tudi živali. Čemur so bile priča, se spominjajo s hudo bolečino, a so kljub temu odločene, da ljudem povedo, kaj se je dogajalo in se še vedno dogaja. "Na lastne oči sem videla, kako so ruski vojaki ženske posiljevali in jih nato obesili. Niti otrokom niso prizanašali," pove mlada mamica Ljubov. V Ukrajini je za njo ostal mož, ki opravlja vojaško obveznost. Ne slišita se pogosto, le za silo ohranjata stik. "Razmere tam so še vedno izredno slabe, veliko ljudi je bolnih, a ne morejo priti niti do osnovnih zdravil," je med drugim mladi Ukrajinki sporočil soprog.

A žal opisani dogodki niso bili edina strahovita stvar. V času napadov so ženske rojevale kar na postajah podzemne železnice, kjer so jim zdravniki poskušali pomagati po svojih najboljših močeh. A nekateri dojenčki so bili mrtvorojeni zaradi šoka, ki so ga v tako kratkem času in tako silovito doživele nosečnice, s solzami v očeh opisuje Savlina, najstarejša od treh.

"Slišale smo, da se govori o vojni, pa smo vseeno mislile, da se ne bo zgodila. Do konca smo verjele v to," še doda Savlina. Ob tem so ženske izpostavile tudi propagando, ki jo izvaja oblast v Rusiji. Med drugim so povedale, da imajo v Rusiji nekaj sorodnikov, ki pa jim o terorju, ki se dogaja v Ukrajini, ne verjamejo niti besede. "Oni so prepričani, da ruski vojaki osvobajajo Ukrajino, da Ukrajince rešujejo. Rusija že 20 let svoj narod bombardira z lažnimi informacijami. Brat ne verjame bratu," pove Julija.

"Ukrajina je že osem let nazaj, v času krimske krize, opozarjala, kaj se dogaja. To je počela tudi vsa leta po tem, a je nihče ni jemal resno. Vse, kar se je dogajalo do izbruha te vojne, je mednarodna skupnost stalno označevala zgolj kot neki lažji konflikt. In tako se je nabiralo in zdaj tudi počilo." A ženske so prepričane, da bo njihova država na koncu iz te vojne stopila v zmagoslavju, in poudarjajo, da se ukrajinskega duha ne da zlomiti, pa naj se ga postavlja pred še tako grozovite preizkušnje.

"Ali je vredno, da umira toliko mirnih, toliko nedolžnih ljudi? Ukrajina potrebuje pomoč bolj kot kadarkoli, vse od humanitarne pa do vojaške," je ob tem pozvala tudi predsednica društva Ukrajincev v Sloveniji Bereginja, Galina Malovšek, ki je pomagala prevajati naš pogovor. Rojena Ukrajinka v Sloveniji živi že 26 let in z veliko žalostjo in zaskrbljenostjo spremlja, kaj se dogaja v njeni rodni deželi. "Evropejci se premalo zavedajo, da Ukrajina trenutno brani celo Evropo. Že jutri se lahko tudi v Sloveniji zbudimo v novo, strašno realnost."