Ipavci se z razstavo na panojih pred kulturnim centrom vračajo domov v Šentjur

Avtor razstave To je krasna obitelj, ti Ipavci!, dr. Aleksander Žižek, je povedal, da je naslov razstave padel kot z neba. Zapis je našel v enem od člankov v Slovenskem narodu, kjer je avtor napisal novico, da so se v Ipavčevem salonu zbrali člani družine in prijatelji ter izvedli uverturo v opero Teharski plemiči. Bil je tako navdušen, da je tak opis uporabil v članku, zaobjame pa vse o Ipavcih. V obliki mimobežne razstave in monografije, ki je ob tem nastala, se Ipavci vračajo v svoje kraje.

"Pomembno je, da se razstava prvič predstavlja v Šentjurju, kjer so Ipavci pojem. Je pa najtežje o njih govoriti prav v domačem okolju," je povedal Žižek, ki se je moral - v nasprotju z drugimi razstavami, ko se sprašuje, kje bo dobil material - pri Ipavcih kar omejiti glede tematik, ki jih bo predstavil. Tako so se posvetili štirim najbolj vidnim figuram Ipavčeve družine: Francu, Gustavu, Benjaminu in Josipu. Preko njih lahko sledimo "bliskovitemu, skoraj nemogočemu vzponu te družine, ki se je začela, kot opisuje Anton Martin Slomšek, z belokranjskim sirotletom Francem Ipavcem. Ta je zgolj s svojimi rokami, spodobnostjo in prodornostjo utrl pot ter postavil temelje za življenje in uspeh družine. Ta se je v dobrega pol stoletja razvila v to, kar dandanes predstavlja."

Družina, ki je pustila pečat

Vsak od portretirancev je poseben na svoj način. Od Franca, iznajdljivega človeka, ki je sooblikoval življenje v 19. stoletju pri nas. Sinova Benjamin in Gustav sta imela lažji začetek življenja kot oče, sta pa to odskočno desko dobro izkoristila in svoje talente unovčila kot zdravnika, kulturna delavca in narodnjaka. "Ta lok se je ustavil pri Josipu Ipavcu (1873-1921), ki je vse do zadnjih nekaj let veljal za ponemčenca. Črna podoba je rezultat njegovih sodobnikov in se razblinja šele sedaj, ko stopa pred nas kot občutljiva umetniška osebnost, glasbeni dragulj, tragična človeška figura. Vsak od teh mož predstavlja kamenček v mozaiku življenja te družine, preko njih doživimo njeno vsestranskost. Kot vsaka druga družina so v sebi skrivali veliko potenciala, domoljubnosti, narodnega in občega naboja in tudi marsikaterega okostnjaka," je povedal dr. Aleksander Žižek.

Na razstavi so tudi prizori Ipavcev v vsakdanjem življenju, ki dajejo vtis navadne meščanske družine in jih "spusti z višav, kamor smo jih postavili z našim dojemanjem te družine". Razstava tako služi kot neka osnovna in hitra informacija za vsakogar, ki se bo sprehodil mimo nje ali prebral pridruženo monografijo. "Poglobljene študije so že napisane. Razstava je tisto, kar naj pride med ljudi, nekaj osnovnega o tej veliki družini," je še pojasnil avtor.

Na ogled tudi drugod

Na panojih si lahko na ploščadi pred Ipavčevim kulturnim centrom v Šentjurju ogledamo štiri velike može, ki so predstavljeni skozi arhivsko gradivo, ki ga hranijo ali pa so ga zbrali v Zgodovinskem arhivu Celje. "Naša osnovna ideja je predstavljati arhivsko gradivo različnega izvora, ključno pa je bilo sodelovanje z Igorjem Grdino (avtorjem knjige o Josipu Ipavcu), ki traja že desetletje. Združili smo ga z gradivom, ki ga hranimo v šolskih fondih, v pravosodnih fondih in podobno," je pojasnil direktor arhiva dr. Borut Batagelj.

"Take razstave so način, kako v okolje vračati gradivo, ki ga mi vzamemo, varujemo in posredujemo v drugi, atraktivnejši obliki," je še dodal Batagelj, ki upa, da bo ta razstava nadaljevala svojo pot po nekaterih slovenskih mestih. To si želijo tudi na šentjurski občini in na območni izpostavi JSKD, kjer se tudi že dogovarjajo za sodelovanja z organizacijami in kraji, ki zaznamujejo leto še enega Josipa, pisatelja Josipa Jurčiča (1844-1881).

Vodja delovne skupine za pripravo leta Josipa Ipavca in direktorica knjižnice Tatjana Oset je poudarila pomembnost sodelovanja med institucijami za dobrobit skupnosti: "Tako so tudi Ipavci delovali. Ko so prišli v Šentjur, je bil to, kot je napisano tudi na razstavi, kraj kalvarije, žalosten kraj. Ipavci so z evropsko izobrazbo, razgledanostjo, intelektom, humanostjo vanj prinesli enega od svetilnikov. Še kako prav je, da so Ipavci turistični, kulturni, zgodovinski paradni konj občine in kraja Šentjur."

Dodala je še, da se je veliko aktivnosti v okviru Josipovega leta že zgodilo. Med drugim so proti koncu z digitalizacijo operete Princesa Trmoglavka, tako da bo v tiskani izdaji luč sveta ugledala konec leta. Odpravili bodo tudi problem nedostopnosti del Josipa Ipavca za glasbenike. Dela so ohranjena v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Njeno vodstvo se je pridružilo praznovanju in bodo tako notni rokopisi v celoti digitalizirani.