Tatiana Buianova iz Rusije, Crisha Dobrajc Frias iz Mehike, Marcelo Fernando Pereira iz Brazilije in Ludovic Testaniere iz Francije so občani Šentjurja. "Pomembno je slišati tudi zunanji pogled na nas in našo kulturo. Pa spoznati ljudi od drugod in jih vključiti v skupnost, da se počutijo dobrodošle," mednarodno obarvano prireditev Kako pa ti čutiš Slovenijo? opiše Vid Palčnik iz Kulturnega društva Gorica pri Slivnici. Tako so ob kulturnem prazniku spoznavali kulture ljudi drugih narodnosti in jih predstavili ljudem, s katerimi sobivajo.
Ko se prepiraš v jeziku, ga obvladaš
Uradno postati Slovenec ni preprosto, pravi Crisha Dobrajc Frias, ki v Sloveniji živi že 13 let. "Prav je, da se država prepriča, da ji prišlek nekaj doprinese. Ampak če tu delamo in plačujemo davke, je pa tudi prav, da se nam da priložnost, da smo državljani," razmišlja. Poleg birokratskih zapletov z mehiškimi zakoni, ki ne dopuščajo odpovedi državljanstvu in slovenskimi, ki jim to ni po godu, pomanjkanju uradnih prevajalcev portugalščine, zakonom, ki otežujejo zaposlitve, je sodelujočim velik izziv pri selitvi v Slovenijo predstavljal tudi jezik.
"Učenje slovenščine je bilo naporno. Nekateri sogovorniki so bili zelo prijazni in so mi povedali, kako je prav, drugi malo manj. Hkrati pa so me prav ti največ naučili, ker sem se morala bolj potruditi," pravi Dobrajc Friasova. "Seveda so bile besede tudi na napačnem mestu. Kar naprej govorite, da nekaj crkne – računalnik, avto ... Zato sem mislila, da to pomeni umreti. Ko je na Ponikvi zvonilo umrlemu, sem vprašala, kdo je crknil. Potem mi je mož razložil, da je čebela edina žival, ki umre, da roža oveni in podobno. Toliko besed imate za umiranje," pripoveduje. Ampak zdaj slovenščino že obvlada, ker se v njej zna prepirati, se nasmeje.
Del sebe pustili v svoji državi
Tatiana Buianova se je z družino v Slovenijo prišla pred tremi leti, ko je mož dobil delo v Rogaški Slatini. Pri učenju slovenščine ji pomagajo knjige ter udeležba na različnih dogodkih in delavnicah. Podobnosti med ruščino in slovenščino so, kot pravi, lahko tudi vse prej kot v pomoč. "Nekatere besede so enake, pa imajo drugačen naglas. Oba jezika imata šest sklonov, a so končnice drugačne. Potem so tu še enake besede, ki imajo povsem drugačen pomen," pripoveduje.
So ji pa všeč izrazi, ki v eni besedi strnejo nekaj, za kar ruski jezik porabi več besed. "V Rusiji moramo sankanje opisati s štirimi besedami. Z otroki govorim rusko, ampak namesto teh štirih besed, uporabim slovenski izraz sankanje," prepletanje jezikov opaža Buianova. Crisha Dobrajc Frias dodaja, da odkar živi v Sloveniji, hodi na sprehode. Da v Mehiki njeni pozdravi izpadejo hladnejši, ker je objeme nadomestila s slovenskim rokovanjem. "Vsi smo morali nekaj pustiti v svoji državi. Moraš se prilagoditi, če želiš nekje uspeti in napredovati. Mislim, da smo zato srečni tukaj," pravi. V Sloveniji sicer pogreša predvsem sonce. Več sonca in višje temperature manjkajo tudi Marcelu Fernandu Pereiri. In morje, doda Ludovic Testaniere, ki je v Sloveniji že 18 let, ker mu je bilo v Provansi blizu. In Bolšoj teater, ki ga Buianova skuša ujeti vedno, ko gostuje v Sloveniji. Pa seveda družina in prijatelji, ki so ostali.
Sprostite se
Kljub temu želijo v Sloveniji ostati, pravijo. Tu vzgojiti svoje otroke. "Slovenija je mirna država. Ko sem prišel, so me lepo sprejeli, čeprav sem imel občutek, da sem drugačen," pravi Marcelo Fernando Pereira. Pri učenju jezika, poleg knjig, radia in televizije, najbolj pomaga vaja – pogovor s sosedi, prijatelji, sodelavci. Za kar Slovenci, se strinjajo sogovorniki, včasih potrebujemo preveč časa. "Imate svoj krog ljudi in ga redko širite," opaža Buianova. Kar včasih oteži vključevanje v okolje.
Sprostite se, zato svetuje Crisha Dobrajc Frias. "Tudi če ne govorite jezika, poskusite. Vsaka priložnost je šola zase. Poskusite spoznati več ljudi od drugod. S tem se širiš in naučiš, da je svet majhen. Vsaka oseba je čudovita in ima nekaj za deliti," razmišlja. "In bodite ponosni. Prehitro uklonite glavo. Za pravice se je potrebno boriti," dodaja Ludovic Testaniere.