Skorajda pol leta je že, odkar Sebastjan Kamenik po Celju ne hodi več sam. Na poti v službo, po opravkih in obiskih mu družbo dela prijazen labradorec Šark. Pa ne le družbo – pes ga vodi mimo ovir, ki jih Sebastjan Kamenik, slep od rojstva, ne more videti. "Za pot, za katero sem prej porabil kakšnih deset do petnajst minut, zdaj porabim pet minut. Pa še veliko bolj varnega se počutim, kadar s psom prečkam cesto," opisuje Sebastjan Kamenik, ki ga je pred dvema letoma na prehodu za pešce zbil avto. "To je eden od razlogov, da sem se odločil za psa. Opazil sem, da so zdaj tudi razni dostavljavci pred trgovinami v mestu veliko bolj pozorni name, kot so bili prej, ko sem imel le belo palico. Obenem se jim Šark avtomatsko izogne. Z belo palico namreč veliko težje iščeš ovire, še težje najdeš pot mimo ovire. Sicer moram pot še vedno poznati sam. Pes nima GPS-a, kot ljudje zmotno mislijo," se nasmeje sogovornik.
Težava, ker je preveč prikupen
Zmot je še veliko več, dodaja. In mnoge jima povzročajo težave. "Ljudje se ne zavedajo, da je pes, vodnik slepih, kadar ima na sebi vodilo, pravzaprav v službi. Ne smejo ga, sedeč na kavi v bifeju, klicati k sebi, ga čohati. Tudi v parku si nekateri drugi lastniki psov ne dajo reči, da ta pes ne more divjati z drugimi. Niti se nima časa z drugimi ovohavati, ker ga to lahko zmede. Zadnjič mi je ena gospa dejala, da je pač mislila, da želim, da se psa malce povohata. Kako bom jaz to želel, če niti ne vidim, da ima gospa psa. Vedno, kadar se mi zdi, da nekaj ovohava, Šarku glasno rečem fuj. Pred dnevi pa sem jo zaradi tega celo skupil. Ovohaval je namreč možakarja, ta pa je zavpil: 'Šta ti meni? Nisam ti jaz fuj,'" prigodo opiše Sebastjan Kamenik.
Pes, vodnik slepih, je v službi - in mimoidoči ga ne smejo motiti, čohati, božati ...
Ne le učenje ravnanja z njim, tudi učenje navad psa
Ob slikanici nehote pomislim, kako si Sebastjan Kamenik svojega psa, ki je res prikupen, sploh predstavlja. "Saj ga otipam. Navsezadnje ga, kadar dežuje ali je sneg, preden se vrneva v stanovanje, celega obrišem. A bolj kot to, kakšen je videti, me fascinira, koliko ljubezni, pripadnosti mi vrača." Novo vprašanje: kako pa opravita v naravi potrebo, saj Sebastjan ne more za njim počistiti. "Tega res očitno ne morem. Sva pa z vaditeljem Tomažem Dražumeričem, ko me je uvajal, izbrala mesta ob Savinji, ki niso preveč obljudena. Obenem je Tomaž sprehajalce, ki so tam običajno ob istem času kot midva, poprosil, če bi lahko počistili namesto mene," pojasni.