Kovač po poklicu in srcu za vse življenje v Vojniku predaja znanje mlajšim generacijam

Nekaj let pred upokojitvijo je Jože Ribič ali Pepi, kot ga poznajo v okolici, začel razmišljati, da bi si doma naredil muzejsko kovačnico. "Domačo delavnico imam zdaj nekje 20 let. Že pred tem sem zbiral stvari za zbirko, vmes tudi že opustil idejo in vrgel nekaj stvari proč. Pozneje sem se odločil, da nadaljujem, nekaj predmetov mi je ostalo in sem razmišljal, da ko se bom upokojil, bom pa nadaljeval dejavnost," je pojasnil Ribič. Predmete za svojo zbirko kmečkega orodja je iskal po bolšjih sejmih. V okolici je tudi podkoval konje in pri kmetih je marsikaj videl. Kmetje so mu določene stvari podarili, nekaj je kupil. Popravil in obnovil je veliko kmečkega orodja, ki je potrebovalo stare pristope, da je lahko na novo zaživelo. "Mogoče sem iz treh plugov naredil enega, ki pa je bil še uporaben," je povedal mojster Jože, ki se že celo življenje brusi v kovaški obrti.

Več kot 50 let kovaških izkušenj

Da bo kovač, je Jože vedel že zelo mlad. "Ko sem bil majhen, sem bil z očetom pri kovaču. Ko sem ga gledal pri delu, mi je bilo tako všeč, da sem ves čas do konca osnovne šole govoril, da bom kovač," je povedal Jože.

Zanimanje za ogled obrti

Jože rad pokaže, kako se je včasih kovalo. Železo se najbolje oblikuje pri 1200 stopinjah Celzija, pri več pa lahko zgori. V kovaški delavnici se je bilo treba glasneje pogovarjati, saj ves čas odzvanja glasno udarjanje kladiva. Kovaški mojstri so se znašli pri sporazumevanju s svojimi pomočniki: "Kovač mojster je pomočniku dajal znake s tolčenjem po železu, ki ga je oblikoval, in po podlagi, da je pomočnik vedel, kdaj in kako udariti z večjim kladivom," je pojasnil Ribič, ki opaža, da se ljudje zanimajo za ogled obrti: "Ker sem član klubov starodobnikov, je prišlo na ogled delavnice že veliko sočlanov. Tudi otroci iz OŠ Vojnik so se oglasili pri meni, pogovarjamo se tudi z drugimi šolami."

Poleg delavnice še zbirka kmečkega orodja

Zbirka starih kmečkih orodij in drugih pripomočkov je nastajala več let. Med drugim lahko v Pepijevi kovačnici občudujemo staro vzmetno kladivo za obdelovanje železa in vrtalnik iz prve svetovne vojne. V zbirki kmečkega orodja pa lahko najdemo stare pluge, stroje za obdelovanje žita, likalnike, šivalne stroje, partizanske posode za hrano, stare hlapčevske kuhalnike, svetilke stare tehtnice in še marsikaj. Med najstarejšimi predmeti sta bencinski motor iz leta 1925 in lesen škaf za merjenje obranega hmelja iz leta 1864. Ljubezen do starih stvari pa se ne konča pri kmečkem orodju, saj ima Jože tudi zavidljivo zbirko starih koles in motorjev. Posebno zanimiv je avto Zastava 750 ali fičo iz leta 1979. Letos sta Jože in njegova žena s tem belim jeklenim konjičkom pripotovala vse do Postojne na mednarodno srečanje starodobnikov. Potrebovala sta le uro in pol vožnje po stari cesti. Fičo pa zmore hitrost tudi do sto kilometrov na uro.