Rozmari Petek
Bilo je ravno pred 32 leti, ko se je takrat 14 letni Aleš Povše s prijatelji lovil za Savinjo. "Skakali smo v vodo z vseh strani, enkrat pa je samo počilo. Po tistem poku ni nič več delalo, ne noge ne roke. Če kolega, ki je stal na obali, ne bi opazil, da je z mano nekaj narobe in me potegnil ven, me danes ne bi več bilo," razlaga Aleš. A želja po vodi ga s tem ni minila. Po letu dni je bil znova v bazenu. "Že pred poškodbo sem ogromno snorkljal, za potapljanje pa sem si mislil, da je to zame v novih pogojih nemogoče," opisuje. In je tudi bilo, dokler pred 18 leti ni srečal Branka Ravnaka. Danes Povše velja za enega najboljših invalidnih potapljačev na svetu. Potapljal se je z morskimi psi na Karibih, pa v hidrolaboratoriju Zvezdnega mesta, pod ledom, v jamah, v najglobljem bazenu Y40 na svetu … "Menda sem res poskusil vse, kar je možno," se ob tem nasmeje. "Voda mi je vzela noge, dala pa mi je podvodni svet. Mislim, da mi je več dala kot odvzela. Na račun poškodbe sem doživel več, kot bi sicer," doda.
Voda le spremenila tok življenja
"Jaz ne bi rekel, da mi je voda karkoli odvzela, le malo je spremenila potek določenih stvari v življenju," nadaljuje Nino Batagelj. Tudi zanj je bil usoden skok v vodo. "Sploh nisem ocenil, ali je na tistem mestu voda dovolj globoka. Z glavo sem udaril v skalo in konec. Star sem bil 22 let. Takrat se je mlademu človeku, pa niti ne le meni, temveč tudi moji družini in mojim prijateljem, življenje začelo na na drugačen način odvijati. Vsi skupaj smo se morali prilagoditi na to novo stanje in ko smo to sprejeli, je bilo vse mnogo lažje," opisuje Nino, ki je kopici športov (tekmovalno plavanje, vožnja s supom, ki ga je skonstruiral sam, ples, rugby na vozičkih), ne tako dolgo nazaj dodal še potapljanje. "Voda je edino okolje, v katerem smo ljudje, ki imamo gibalno oviranost, enakovredni drugim," doda.
Življenje kljub invalidnosti
Rdeča nit vseh opisanih posameznikov je poleg vode, ki je sprva kruto zaznamovala njihovo pot, a jo nato pomagala obrniti na bolje, tudi Branko Ravnak, ki že desetletja potapljanja uči tudi invalide in poskuša dokazati, da je voda tista dimenzija, v kateri se ne le odlično počutijo, temveč so lahko enakovredni drugim. Med drugim je ravno Ravnak izučil prvega invalidnega inštruktorja potapljanja. "Priznam, na začetku sem delal predvsem s tistimi, ki niso imeli hudih poškodb. Zdaj so mi ostali le še tisti s hudimi poškodbami, kot denimo Batagelj. Po njem bom lahko sedaj napisal učbenik," v svojem značilnem humornem stilu pove Ravnak, ki premika meje možnega z ljudmi, ki so utrpeli hude poškodbe.
Živi ostali z namenom
Da zavoljo tega poškodb v prihodnje ne bi bilo, si ne domišlja. "Ljudje se bodo vedno poškodovali. Enkrat več, drugič morda k sreči manj. In ko se bodo, morajo vedeti, da če so ostali živi, so ostali živi z namenom. Svet se ne konča, ko se človek poškoduje, pripovedujejo njihove zgodbe. So navdih tistim, ki imajo dve roki in nogi, pa jamrajo. Naši poškodovanci živijo, ne jočejo. In ti si zaslužijo jabolko navdiha ali česa že," sklene Ravnak.
