Skriti obrazi revščine: Ilovnata tla in lavor namesto kopalnice

V času, ko je večini samoumevno, da pozimi prideš v toplo hišo, poleti v hladno, ko ti ritem krojijo pametne hiše in aparati, mnogi humanitarci na terenu najdejo povsem nepredstavljive slike vsakdana. "Ilovnata tla v hiši so še vedno realnost. Ljudje, ki živijo z 230 evri pokojnine, so vajeni takšnega življenja. Včasih niti ne želijo, da bi jim pomagali. Češ, saj je to še kar v redu. Včasih tem ljudem dobesedno porinemo kakšno hrano preko sosedov," realno sliko vsakdana, predvsem podeželskega in močno odmaknjenega, opisuje sekretar žalskega območnega združenja Rdečega križa Matjaž Črešnovar.
"Včasih jim res na vso moč ponujamo pomoč, a nas niti ne spustijo blizu. Zato tu in tam na naše delo priletijo kritike v stilu, 'joj, ali ne vidite tega siromaka'. A ni vedno tako enostavno. Velikokrat v hišo lahko vstopimo le s pomočjo kakšnih sosedov," dodaja Črešnovar.

Diskriminirali deklico brez kopalnice

Žalski Rdeči križ ima za sabo štiri odmevne akcije pomoči; Žanu iz Galicije so po požaru zgradili novo hišo. Pomagali so tudi materi in njeni hčerki, ki sta živeli v nemogočih razmerah. "Na daleč je bila videti pač le hiška brez fasade. Ko si stopil vanjo, pa si videl, da je bila tudi znotraj brez ometa. Sami goli zidovi, brez kopalnice, stranišča, z na roko skupaj zbitim pohištvom ... Mama je s socialno pomočjo in nabiranjem borovnic zidove še nekako postavila, vsega drugega ni več zmogla. Akcijo smo uspešno zaključili, ni pa šlo brez težav. Ker smo denar zbirali preko facebooka, smo nekaj slik ljudem, ki pomagajo, vendarle morali pokazati. Na žalost so nekateri starši, katerih otroci so sošolci deklice, ki smo ji pomagali, hišo prepoznali in se doma očitno pogovarjali vse mogoče. Na koncu je žal najbolj trpela hči, saj so jo v šoli otroci zbadali, diskriminirati, češ da se ne umiva in podobno, kar so slišali od staršev. Tudi to, da se njeni mami ne ljubi delati, pa da je itak posebna, čudna. Včasih se mi zdi, da bi v šolah morali vzgajati tudi starše. Družba ni zrela, da bi razumela stiske teh ljudi," opomni Črešnovar.

Sodba ne pomaga, akcija šteje

"Človeka, ki ne dela, ne moreš enostavno oceniti, da je len. Zadaj se morda skriva kup nesrečnih okoliščin," poudarja izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak, ki je pred kratkim pogovor o družbenih posledicah, ki jih povzroča revščina, vodila v Celju. "Nismo vsi ljudje enaki. Ne zmoremo vsi enako delati, ne prihajamo iz enakih okolij, zato ljudi ne smemo prehitro (ob)soditi."

Nujno sistemsko "gašenje požarov"

Po podatkih žalskega Rdečega križa je bilo lani med tistimi njihovimi prejemniki pomoči, ki so še delovno aktivni, osem odstotkov manj ogroženih družin in posameznikov kot leta 2018, kar je vendarle obetavno. Še vseeno redno pomagajo 1100 posameznikom v 430 družinah. Po podatkih iz raziskave o življenjskih pogojih je leta 2018 v Sloveniji pod pragom revščine živelo 268 tisoč prebivalcev. Med njimi je bilo 89 tisoč upokojencev oziroma dobrih 18 odstotkov vseh slovenskih upokojencev; 60 tisoč je bilo upokojenk.
"Preveč ljudi se danes zapira med štiri stene. V mestih sosed ne pozna soseda, na podeželju je starejšim, vajenim, da so vedno preživeli od svojih rok, pod častjo prositi za pomoč. Ko nekako le pridemo do njih in jim pripeljemo hrano, se razjočejo," stanje na terenu opisuje prostovoljka Pavla. "Ljudem lahko pomagamo, ne moremo pa tega ves čas početi. Gasimo kar velik požar, medtem ko so nujne sistemske spremembe. Marsikaj bi lahko država avtomatično uravnavala," opozarja Črešnovar. Marjeta Vadnu pa je dodala: "Če nam je vsaj mar, lahko veliko naredimo. Vsaj za enega soseda, najbližjega."