Branka Bezjak
Mesnice in trgovine, kar je Mariana Pintar dobila od svojih staršev, ko je bila še ledig in fraj (neporočena in prosta), danes ni več. Tudi mosta, ki je bil ključen za njeno prihodnost, ni več. Zato pa se še marsikateri starejši občan spomni Frau Komes, kakor se je pisala po poroki. In odslej bodo njeno zgodbo poznali tudi mlajši. Kustos v Muzeju Laško Tomaž Majcen je namreč ob letošnjih dnevih evropske kulturne dediščine pobrskal po arhivih, črpal tudi iz zapisov, ki so o njej izhajali v Celjskem tedniku, in pripravil predavanje. Najprej v Laškem, nato je na povabilo Društva Trafika gostoval tudi v Mariboru, sledile bodo še druge predstavitve.
Od prve do druge je pridobil tudi že nove informacije, saj se je medtem oglasil še kdo s kakšno svojo prigodo, povezano s Frau Komes. Zanimivo, da je bil tudi v Mariboru med obiskovalci eden, ki se še danes spomni, kako je bilo, ko jo je prvič zagledal, čeprav je bil takrat star šele štiri leta. "Stala je na vrhu stopnic, v eni roki je držala špico s cigareto, drugo je imela v žepu suknjiča, oblečena je bila v krilo in obuta v visoke škornje. Kar srh me je spreletel," je povedal Valter Ulrich, ki se je nato v najstniških letih z družino preselil v Maribor.
A gremo od začetka. Mariana je bila rojena 1. avgusta leta 1883 premožnim staršem v vasici, ki je sedaj že del Laškega. Starša Jožef in Ivana sta bila slovenskega porekla. V okolici so imeli veliko posesti, njive, vrtove, gozdove, v središču Laškega mesnico z gostilno. Mariana se je izučila za gostilničarko in delala doma. Pri bogatih meščanih se je naučila nemškega jezika, središče Laškega je tudi bilo bolj nemško. Dodatno se je izpopolnila še na praksi v Gradcu in od takrat govorila samo še nemško, ker je bilo to bolj imenitno. Začela se je tudi vesti ošabno, vzvišeno. Kogar je srečala na ulici in ji ni bil všeč, je odganjala s palico. Vsi mlajši so jo nagovarjati in jo lepo pozdravljati, sicer jih je šla zatožit staršem.
V gostilni je že takrat imela biljard in namizno kegljišče. Ker so imeli mesnico, se je odločila, da se bo izučila tudi za mesarko, kar je bilo takrat za žensko zelo neobičajno. In komisija ji je za izpit naložila posebej težko nalogo - razkosati celega vola. Kot močni, možati, obilni ženski ji to ni bil noben problem. In seveda je mojstrski izpit opravila.
Mariana je prišla v leta, ko se je tedaj že spodobilo biti poročen, a snubca ni bilo. Starši so ji prepisali vse imetje, a se prav tako nihče ni ojunačil. "Potem se je odločila, da bo na določen dan šla na most in se poročila s prvim, ki bo prišel mimo. Toda tam ni bilo nikogar. Nakar je od železniške postaje prišel možakar. Ustavila ga je in vprašala, ali je prišel v Laško, v toplice. On je odvrnil, da ne, se predstavil kot Štefan Komes, mesarski mojster, ki je prišel iskat službo," je pripovedoval Majcen.
Ni minilo dolgo od tega neverjetno naključnega srečanja, ko sta se Mariana Pinter in Štefan Komes 17. februarja leta 1908 poročila. "Našli sta se sorodni, podjetni duši. In zgodba se poveže še z Mariborom, saj je imel pred prihodom v Laško Štefan mesnico v Gosposki 28 in jo tudi reklamiral v takratnem časniku Štajerc," je še izpostavil Majcen. Zakonca sta se celo tako ujela, da je Frau Komes sprejela v skupno posteljo moževo ljubico. Ko jo je župnik opozoril na nečedno početje, mu je odvrnila, naj ga to ne moti, če ne moti nje.
Znala je poskrbeti tudi za spektakel. Da bi njena hči zmagala na pustnem plesu, je naročila posebno lokomotivo in vagon ter godbo, da jo spremlja pri nakupih kostuma v Gradcu. Hči je nato seveda zmagala.
Podobne scene, da bi se jo opazilo, je uprizarjala še večkrat. Med drugo svetovno vojno je z veseljem sprejela Nemce in postala prava nemškutarka. A se ji za čuda po vojni ni kaj hudega zgodilo. Na sodišču v Celju so ji sicer sodili, a Mariana si je cel čas postopka samo žvižgala. Mesnico in gostilno so že prej prodali, ostale so ji posesti. Na enem od zemljišč, kjer je imela tudi sadovnjak, je bil kozolec, ki ga je razglasila za Hotel Kozolec. Tam je imela tudi krsto, v kateri je hranila jabolka ali občasno spala v njej.
Njeno nadvse zanimivo življenje se je končalo 20. maja leta 1965, ko je bila v 82. letu.
