Pohištveni saloni mi pošiljajo esemese, naj se kaj oglasim, in iz restavracije lahko zdaj ob hrani odnesem še pivo. Za hip bi pomislil, da nam gre vse bolje, da bo virus v kratkem le še moreč spomin. A kaj, ko sta to le nerazumljiva in nesmiselna ukrepa iz časa enajstdnevnega "popolnega lockdowna" države. Kot so eni drugi, ki sicer bolj ustrezajo pojmu zaprtja javnega življenja – maske na prostem, za katere so nam itak že rekli, da so neučinkovite, sploh pa prekinitev vseh športnih aktivnosti, tekmovanj in treningov, na državni ravni.
Ob prvih napovedih zaostrovanja ukrepov mi niti na misel ni prišlo, da bi jo spet lahko grdo skupil prav šport, saj izkušnje jasno kažejo, da ta ni problem, ko gre za ogroženost prebivalstva zaradi širjenja novega koronavirusa. Ravno nasprotno, športno področje - govorimo o profesionalizmu, poklicnih ligah, ki so potekale od poletja, jeseni, ko so vzpostavili potrebne mehanizme – je eno najbolj urejenih. Redna testiranja, jasni protokoli izvedbe treningov in tekmovanj, takojšnja izolacija okuženih … Če bi bilo povsod tako, bi imeli epidemijo popolnoma pod nadzorom. Oziroma je najbrž sploh več ne bi imeli. Tako pa se zdi, da je država izgubila kompas ali pa da sploh nima želje ali namena opraviti z norijo, saj deluje v nasprotju z učinkovitimi in delujočimi praksami.
Šport ni problem, šport je rešitev, je misel, ki smo jo zadnje dni večkrat slišali tudi od klubov, zvez in posameznikov. Pa ne zaradi zdravega duha v zdravem telesu, koronavirusu se niti športniki ne morejo izogniti. Niso imuni. Ta sfera je generirala vzvode, kako zminimalizirati število okužb, jih čim prej detektirati in izolirati. Sistemi so bili osmišljeni in vzpostavljeni na najvišjih nivojih mednarodnih organizacij. Kolesarska dirka po Franciji je bila testni zajček, učni poligon, prvi dogodek globalnih razsežnosti v "novih časih", ko je uvedla življenje v "mehurčku".
Sledili so nogometna liga prvakov, košarkarska liga NBA in vse drugo, prakse pa so nato implementirali na nižje, nacionalne, panožne nivoje, da se je svet spet lahko začel vrteti. In vsaj v profesionalni bazi, ki si ta relativno dragi sistem nadzora in testiranj lahko privošči, se je, se še in se bo. Vsi to razumejo, vsi to sprejemamo, vsi to izvajajo, samo Slovenija v Evropi (trenutno) ne. Mi smo evropski unikat, oaza, ampak ne miru in zdrave pameti, ampak ravno nasprotno. Še Madžarom in Poljakom, v katerih družbo nas mednarodna skupnost zadnje čase postavlja, je jasno, samo našim veljakom ne.
Ne potrebujemo zaprtja države a priori, ampak učinkovite ukrepe na delujočih področjih. Takšne, ki bodo izboljšali epidemiološko sliko. Športna tekmovanja je zagotovo ne bi poslabšala, kar pomeni, da bodo ukrepi v zdravstvenem pogledu prinesli ničlo. Negativno ničlo. Ker posledice bodo izključno ali izrazito negativne. V šport, v katerega država že tako vlaga drobiž, bo še izgubil konkurenčnost s tujino, pri mladih, naslednikih naših superšampionov, bo še dodaten osip, zaradi poškodb zna dodatno trpeti zdravstveni sistem, poslovanje klubov se bo še poslabšalo, brezposelnost povečala … Da niti ne omenjamo povsem športnega aspekta: nekatera državna prvenstva lahko ostanejo nedokončana, kar prinaša težave s statusi športnikov, prijavami v evropska tekmovanja …
Zdaj pa denimo športniki iz države, ki se je pozimi izkazala in dejansko reševala Mednarodno smučarsko zvezo Fis s svetovnim prvenstvom v poletih v Planici, deskarskim na Rogli pa vsemi drugimi tekmovanji, kot so Zlata lisica, Pokal Vitranc, in da ne pozabimo svetovnega prvenstva v biatlonu na Pokljuki …, dobivajo klofuto od lastne države! Za nameček imamo dodaten absurd, "lockdown" izjeme, ki se jim niti šport ni izognil. Ker so mednarodna tekmovanja dovoljena, se lahko na primer košarkarji Olimpije in Krke v Ljubljani srečajo v ligi Aba, ne pa v domačem prvenstvu, hokejisti Olimpije in Jesenic v alpski ligi … Oboji se lahko tudi pomerijo s športniki iz držav s slabšo epidemiološko sliko, pred katerimi se skušamo obvarovati. In vsi omenjeni klubi lahko imajo v tem času treninge, kar pomeni, da si bodo ustvarili prednost pred domačo konkurenco, ko se bodo ukrepi sprostili.
Ali naša stroka in politika to razumeta ali vsaj poskušata razumeti? Da ne, sta panožnim zvezam sporočili z vsebinsko prazno košarico, ko so dileme poskušali pojasniti. A saj politiki zanje že lep čas sploh ni mar, se lahko tolažijo. Mačehovski odnos je pokazala že v seriji protikoronskih paketov pomoči, kjer jim je namenila – figo. Zato po objavi najnovejših ukrepov niti ni bilo pričakovati, da bo popravila napako. Vsi so lahko le upali, ker v športu, tudi ko vse drugo izostane, vedno ostane boj do konca.
Ali gre tu za namensko nagajanje, škodovanje ali zgolj nerazumevanje in nepoznavanje materije, je v bistvu vseeno. Polno sprenevedanja in ignorance je bilo v tvitu – pa če je bil prvo-, drugo- ali tretjeaprilski – predsednika vlade, da so ob potrjevanju ukrepov le sledili predlogom ministrstva za šport in zdravstvene stroke. S prstom kazati na druge iz lastnega kroga, ko združno stojijo za sprejetim, in ob tem še z lastnim podpisom zagotavljati veljavnost odloka? Športniki se nikoli niso kaj prida mešali v politiko, morda bi se morali, je pa novo, da politiki ni mar za šport. Ko bo se kdo - pa ne le od teh 538 športnikov, ki ta čas imajo dovoljenje, in tiste peščice v mednarodnih tekmovanjih – vrnil v domovino s kakšno trofejo v roki in medaljo okrog vratu, bo najbrž druga pesem. Pa spet lahko le upamo, da se jih bo čim več, čeprav se jih bo žal manj, kot bi se jih ob razumnih vodilnih garniturah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
