(PORTRET TEDNA) Tamara Zidanšek je po novem - gospa Forehand

Še pred nekaj dnevi je bila Tamara Zidanšek obetavna teniška igralka, ki si želi preboja med 50 najboljših na svetovni teniški jakostni lestvici in osvojiti prvi turnir WTA, zdaj pa je znana kot polfinalistka Roland Garrosa, od ponedeljka bo na 47. mestu, eno največjih presenečenj letošnjega turnirja za grand slam na pariškem pesku. Z uvrstitvijo med štiri najboljše igralke na odprtem prvenstvu Francije je dosegla največji uspeh slovenskega tenisa v samostojni državi, več je uspelo le Mimi Jaušovec, ki je pod jugoslovansko zastavo v Parizu leta 1977 slavila turnirsko zmago, zatem bila še dvakrat v finalu, ob tem pa se lahko pohvali, da je igrala vsaj v četrtfinalu vseh štirih največjih turnirjev na svetu.

S snega na teniška igrišča

Pozimi pred 23 leti je Tamara Zidanšek prišla na svet v Postojni, kamor je mama šla rodit iz Slovenskih Konjic, kjer je družina, Tamara ima še brata, doma. Že babica je bila sodnica, tudi mama sodi na sodišču v Konjicah, oče pa se v službo vozi v Vitanje, kjer na osnovni šoli poučuje računalništvo in tehnologijo. Iz bloka v središču mesta so se že daleč nazaj preselili pod Konjiško goro, starši pa so med dvema tamkajšnjima osnovnima šolama izbrali bližjo OŠ pod goro. Ravnateljica šole, likovnica Darja Ravnik, je sicer ni učila, a se je spomni kot zelo osredotočene deklice za treniranje tenisa in šolo. "Bila je prava športnica, ki ni izkoriščala statusa, ampak je vse šolske obveznosti izpolnjevala tako kot drugi otroci, je pa že takrat bil njen cilj tenis," jo je opisala Ravnikova. Po osnovni šoli se je Tamara vpisala na konjiško gimnazijo in jo uspešno končala.

Na precej neobičajen način je prišla do teniškega loparja. Oče je rekreativno igral tenis v Konjicah, kasneje tudi mama, Tamara pa je deskala na snegu, običajno na Rogli, in v okviru kluba so imeli poletne teniške ure. Všeč ji je bilo, zato je, ko je bila stara sedem ali osem let, s prijateljico izbrala dodatne ure tenisa v Slovenski Bistrici in tako se je začelo. Ko jo je pred desetimi leti v Teniškem klubu Terme Ptuj dobil v roke trener Zoran Krajnc, ni bilo več šale. Zelo zgodaj, pri šestnajstih, se je odločila za profesionalno teniško pot, leto kasneje je bila 16. teniška igralka na svetu v mladinski konkurenci. Iz tega obdobja je tudi njen prvi veliki skalp, ko je na evropskem mladinskem prvenstvu do 18 let v Klostersu v četrtem krogu ugnala prvo nosilko in takratno mladinsko zmagovalko Wimbledona Jeleno Ostapenko, v četrtfinalu pa Fiono Ferro. Ni odšla v kakšno tujo teniško akademijo, ostala je kar v domačem klubu na Ptuju. "Nič nimam proti akademijam, vendar če ne izstopaš zelo, si v množici otrok," je dejala predlani, zadovoljna, ker je leta 2015 prišla v ekipo trenerjev Marjana Čuka in Zorana Krajnca, v kateri sta bila še teniška vrstnika Pia Čuk in Sven Lah.

To ji je dajalo občutek domačnosti, ker so se vsi poznali. Med pripravami je stanovala v dijaškem domu, da se ji ni bilo treba vsak dan voziti sem in tja. Pred dvema letoma je nanizala mejnike, na začetku leta 2019 je to bila prva zmaga na odprtem prvenstvu Avstralije, naslednji je bil finale v nemškem Nürnbergu, nato pa ubranitev naslova v Bolu na hrvaškem Braču, kjer je vedno rada tekmovala, saj so tja hodili na morje in so jo domačini vzeli za svojo.

Vztrajna, borbena in trmasta

Zoki, kot pravijo športnemu strokovnjaku Krajncu na Ptuju, jih je gnal, "mladiče", brez tega ni uspeha. "Morda sem kot trener robat, krut, realističen, nisem pa tiran. Moja naloga je, da jo brcnem, da funkcionira na še višjem nivoju," je o svojem značaju spregovoril v enem od intervjujev za Večer. O novem teniškem biseru pa dejal: "Tamara ni posebno talentirana, je pa dokaz, da se s sistematičnim delom in brez posebnih orožij, kar se tiče višine, moči, eksplozivnosti, močnega servisa, da uspeti." O Tamarinih kvalitetah, da je vztrajna, borbena in trmasta, pa pravi, da deloma držijo, a vseeno gre, kot je rekel, ženski tenis v smer predvidljivosti, kar omogočajo tehnologije. Po njegovem je Tamarina prednost, da nima izrazitega orožja, kar pa je hkrati njeno orožje, ker je cela paleta njenega teniškega znanja solidna in je v športu nepredvidljiva.

Tamarina vzornica po slogu igre je bila prva teniška igralka sveta Ashleigh Barty, od letošnjega turnirja v Madridu, kjer ji je Konjičanka odvzela niz in igrala odlično, pa je le še velika tekmica. Prav ta dvoboj je Tamari dal krila, samozavest, psihično stabilnost in čvrstost, kar je pohvalila tudi legendarna Mima Jaušovec. Vse to je prikazala že v prvem krogu letošnjega pariškega turnirja, ko je po hudem boju v treh nizih izločila šesto nosilko in sedmo igralko sveta Bianco Andreescu.

Nazadnje sva se s Tamaro v živo pogovarjala predlani jeseni, ko je na Ptuju, najstarejšem slovenskem mestu, neusmiljeno deževalo, v ne ravno pospravljenem klubskem prostoru pa je bilo novembra še bolj mrzlo kot zunaj. Nikjer ni bilo žive duše, le njen fant, nekdanji nogometaš, je ždel nekje v bližini in čakal, da jo stisne k sebi, malo pogreje in odpelje domov na prekmursko ravnico. Govorila je o metuljčkih v trebuhu, ki jih čuti pred vsakim dvobojem z igralko iz prve deseterice, o tedanjem četrtfinalnem obračunu s Paulo Badosa pa dejala, da je ta občutek vedno prisoten - ne le proti najboljšim igralkam, kar pomeni, "da ti ni vseeno, da si želiš". Morda je bilo teh metuljčkov v letošnjem polfinalu proti izkušeni in zelo močni Rusinji, 29-letni Anastaziji Pavljučenkovi preveč, kot je bilo prvič v Parizu v Tamarini igri tudi preveč neizsiljenih napak za uvrstitev v finale. Izkušena nasprotnica je dvoboj dobila brez večjih težav v dveh nizih. Ampak nič hudega, kajti zdi se, da je konec v polfinalu nov začetek na še višji ravni z nekoliko spremenjeno, še močnejšo ekipo in drugačnimi željami. Marjan Čuk bo še naprej vodja ekipe, naloge trenerja je namesto Kranjca prevzel Španec Pancho Alvarino, s katerim pa še niso prav sodelovali. Mariborčan Matej Lunežnik, ki je bil smučarski trener, bo v ekipi mentalni trener in športni psiholog, potrebujejo pa še fizioterapevta za polni delovni čas. Verjetno bo kar držal občutek, da je v ekipi že več sproščenosti, pozitivne klime in duha.

Tamara svojih ciljev ne zvišuje. "Cilji so še vedno isti. To so zgolj oznake. Turnir WTA, grand slam ... Res je, da eden šteje več, a mi še vedno vsak dan gradimo. Vsak dan izpopolnjujem sebe, svoj tenis, osebnost. Vsako zmago, ki bo prišla, bom vzela, ne glede na to, na katerem turnirju bo," je dejala po zmagi v četrtfinalu. Tudi denar, ki ga je sedaj precej več na računu, skromni Konjičanki ne bo zmešal glave. "Tudi Novak Đoković ne bo nikoli vragu repa 'spipal', ker je zaslužil toliko in toliko več. Stroški investicije seveda so, da se izboljšaš, mislim pa, da ni treba razmetavati z denarjem," je o financah razmišljala nova teniška zvezda, ko na njenem računu še ni bilo 375 tisoč evrov iz pariškega nagradnega sklada za uvrstitev v polfinale.