(REPORTAŽA) Na obisku pri ekipi Bahrain, kjer so vsi v službi zmage

Na tekmovanja prost dan smo obiskali najbolj slovensko obarvano moštvo v svetovni seriji; ko so kolesarji imeli lažji trening, so se člani spremljevalnega osebja razgovorili

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Le vrtenje pedal je njihovo delo, za vse drugo je poskrbljeno.
Uroš Gramc

Dopoldne po zmagi Dylana Teunsa na prestižni Valonski puščici ni bilo videti posledic praznovanja niti kakšne vznesenosti ni bilo čutiti v taboru Bahrain Victoriousa, kolesarske ekipe svetovnega formata, ki ima močan slovenski pridih in neobičajno močno sinergijo z našimi južnimi sosedi Hrvati. Bilo pa je precej bolj sproščeno, kot smo vajeni. Ponavadi jih obiščemo med dirkami, tokrat pa je bilo do nove, Liege-Bastogne-Liege, še tri dni. Člani spremljevalne ekipe, ki v Belgiji te dni šteje deset ljudi, so nam v času, ko so se kolesarji odpeljali na krajši, uro in pol dolg trening, malce razstrli pogled v njihov svet.

Ko nastopi improvizacija, ni več idealno

"Videti je umirjeno, imamo čas pripraviti se za naslednji dogodek. Na etapni dirki prvi dan padeš v nek ritem in si kot v 'fabriki' ob traku, vsak dan eno in isto. Tukaj se na srečo hotelov ne menja, je pa kar nekaj poti na letališče. Ljudje odhajajo in prihajajo," nam je dejal športni direktor Gorazd Štangelj. Povsem sproščen 49-letni Novomeščan le ni bil, paziti je treba na vsakem koraku. Še vedno preti nevarnost koronavirusa. Za športnike in celotne ekipe je to velika nadloga, sploh ker so se ukrepi po Evropi že zelo zrahljali. V Belgiji zaščitne maske niso potrebne, pozitivni test pa še vedno prinaša izolacijo. "Ogromno pozornosti namenjamo temu, virusa ni zanemariti. Saj mehurček, če mu sploh še lahko tako rečemo, se nonstop spreminja, a zdaj je še bolj na nas, da se obvarujemo. V tem terminu, tik pred Girom in pomembnimi klasikami, si ga ne bi želeli. Sploh tega, da se razširi znotraj ekipe. Napak ne sme biti. Na Roubaixu smo bili zelo okleščeni, tu so še poškodbe, in ko enkrat improviziraš, ni več stoodstotno. Na srečo potem posamezniki rešujejo situacijo, ampak to ni več idealno," je dejal Dolenjec.

Gorazd Štangelj: "Mi ne kupimo letalske karte ob petih zjutraj, ker je sto evrov cenejša. Ugotovili smo, da rezultati stanejo."
Uroš Gramc

Da bi zadeve prepustili stihiji ali le upali, da se bo razpletlo najboljše, ne gre. Štangelj njihovo filozofijo označi kot "performance first" - vse je v službi tekmovanja, vse je podrejeno rezultatu: "Če ima kuhar, karikiram, zasebne obveznosti in ne more priti na dirko pred prvim tekmovalcem, to ni to. Vedno načrtujemo, da tekmovalec potuje v primernih urah, ne prezgodaj, da ne vstane prehitro, ne prepozno zvečer. Da ima možnost treninga, doma ali ob prihodu, in kvalitetnega obroka. In da na koncu najbolje odpelje dirko, da naredi to, zaradi česa je prišel." Za to mu omogočajo najboljše, kar je možno: "Mi ne kupimo letalske karte ob petih zjutraj, ker je sto evrov cenejša. Še danes je tako v marsikateri ekipi. Mi smo enostavno ugotovili, da rezultati stanejo. Da je treba vložiti ekstra trud in ekstra denar."

Danes v kolesarstvu odločajo malenkosti. "Z merilci moči in vsem drugim ni več velikih skrivnosti, vedno se lahko primerjaš. Dirke so vedno hitrejše, padajo rekordi, nenormalno se razvijajo materiali. Ena stvar lahko odloči o zmagi. Saj smo videli na Sanremu, kaj si je omislil Matej (Mohorič). Treba je biti kreativen, razmišljati, narediti 110 odstotkov za rezultat, če si ga zares želimo," je Štangelj spomnil na potopno sedežno oporo, ki sicer ni revolucija, je pa novost, ki lahko v določenem trenutku prinese minimalno potrebno prednost. Gorenjec od takrat pogruntavščine ni ponovil niti ga še nihče ni posnemal, a saj niti ni bilo prave priložnosti: "Slej ko prej se bo zgodilo. Ekipe poskušajo na razne načine, nekateri imajo na kronometrih posebna krmila in ne vem, kaj še vse. Pravila so napisana, treba je znotraj njih najti izboljšave."

Včasih kuhal okusno, zdaj kuha zdravo

Ne vrti se vse le okrog kolesa, moštvo z domicilom v arabskem svetu išče rezerve tudi na drugih področjih. Vse več je poudarka na gorivu za kolesarje - prehrani. Bahrain ima v svojih vrstah tri nutriciste in dva kuharja. Eden teh, Bernard Pijanović, se jim je pridružil letos. "Zaželel sem si spremembo, to mi je bilo mamljivo, izziv. Potuješ po svetu, kuhaš za vrhunske kolesarje - sliši se kot dober posel in tako je tudi izpadlo. Hraniš čudovito družino in ob tem se prijetno počutiš," nam je dejal 35-letnik z Reke, ki je bil predtem zaposlen v restavraciji ob morju. "Zdaj kuham precej drugače, kot sem prej in kot sem se učil. Ampak nutricisti skrbimo za hranljive sestavine, za to, kaj lahko dodajamo in česa ne."

Bernard Pijanović: "Kolesarji so kot otroci, moraš jim braniti, s to razliko, da razumejo, da je za njihovo dobro."​
Uroš Gramc

Po stari modrosti si je s kuharjem treba biti dober. Pijanoviću torej kolesarskih prijateljev ne manjka. "Res ne," se zasmeji, "dobri ljudje so, prijazni, obzirni, znajo se obnašati. Precej lepše kot nekateri gosti v restavraciji." Po dolgih vožnjah na kolesih bi sklepali, da pojedo vse, kar dobijo na krožnik. "Odvisno od dneva. Če je trening naporen in dolg, jedo veliko, če ni, manj. Vse poteka v dogovoru z nutricistom. Vsako jed, vsako sestavino stehtam, mu pošljem in potem izračunam, koliko ima ogljikovih hidratov in ostalih stvari, in jim točno rečem: 'Dylan, ti boš danes pojedel 360 gramov zelenjave.'" A la carte menija pri hrvaškem kuharju ni. "Vse se dozira na gram. Na žalost ni specialnih želja. Morajo jesti, kar jim rečemo, ampak so zadovoljni, to mi je najpomembnejše. Mogoče so dvakrat, odkar sem zraven, izrazili neko željo in smo se prilagodili." Spremembe niti ni bilo po sredini zmagi. "Proslavili smo po večerji. Vse je profesionalno, vse je šport, na koncu koncev to daje rezultat. Imam kaj sladkega, ampak jim ne dam, ne smem. So kot otroci; moraš jim braniti, s to razliko, da razumejo, da je za njihovo dobro."

Pijanović običajno kuha v hotelu, sicer pa imajo tudi velik kamion s kuhinjo in jedilnico. "Ko potujemo," pravi, " je najbolj stresno, najbolj dinamično. Naredil sem že zajtrk v Belgiji in večerjo v Franciji, to je ena od zanimivosti tega posla. Seveda moraš tudi vse pripraviti, organizirati mize in ostalo. Vse poteka hitro." Lokalne specialitete so na meniju le za popestritev, a v Belgiji so kolesarji vaflje, ki jih na veliko ponujajo stojnice na dirkah, videli le od daleč. "Ne ustrezajo našim nutricijskih vrednostim. Ne moremo kolesarjem dati kar vsega. Moral sem se kar prilagoditi na posebno prehrano. V klasični kuhinji uporabljaš okusne sestavine, tu pa dostikrat zdrave, ki niso okusne. Naš posel se dojema povsem drugače."

Življenje s kovčki, ker ga imajo radi

Večino sestavin je kuhar pripeljal iz Slovenije, od sponzorjev, mesnin Ave, Ljubljanskih mlekarn, iz Mercatorja. "Seveda, če kaj zmanjka, kupim, če je riba na meniju, grem na tržnico in poiščem najbolj svežo, najboljšo." Cel dan je v gibanju, pravi Pijanović, prostega časa praktično nima: "Edina pavza je za kavo, na žalost ni časa za kaj več. Pred dnevi sem bil blizu Pariza, mogoče 20 minut vožnje stran, ampak nisem imel časa za kak ogled. To je minus, ampak zanemarljiv." Všeč mu je nov način življenja, letos je prepotoval skoraj že celo Evropo, prevozil 7000 kilometrov. "Pridejo tudi težki trenutki, ko bi rad bil z družino, ko pogrešam ženo, psa, mačko, ampak tu smo vsi kot ena velika družina."

Massimo Demarin tak način življenja pozna že iz kolesarske kariere, pri Bahrainu je že peto leto mehanik. Od doma je letno odsoten 160 dni. "Domotožje je, ampak takšna je služba, že iz tekmovalnih časov imam vedno pripravljen kovček. To je poseben slog življenja, a tukaj nisem zato, ker moram biti. Rad to počnem," je povedal 42-letnik iz Pulja, ki je svojčas vrtel pedale tudi za ptujsko Perutnino in kranjsko Savo.

Mehaniki popravljajo šest koles od vsakega tekmovalca, teh pa je 28.
Uroš Gramc

Ustreza mu, da se lahko precej časa pogovarja v maternem jeziku in v slovenščini, a komunikacija poteka v številnih jezikih, saj imajo pisano mednarodno zasedbo z 28 tekmovalci iz kar 16 držav, med katerimi so trije naši - Matej Mohorič, Jan Tratnik in Domen Novak. "Jezik veliko vpliva; že s tem, da govorimo istega, je 90 odstotkov dela opravljenega. Ampak tudi z drugimi se dobro razumemo, ker vsi stremimo k istim ciljem. V ponos mi je biti v ekipi, ki je zmagala na Sanremu, na Valonski puščici. Ne bi bilo enako, če po 15 urah dela dnevno ne bi bilo uspeha. Pa mora biti vsakič enako dobro opravljeno in za vsakega kolesarja."

Kamor kolo ne sodi, tam profesionalci dirkajo

Demarin meni, da so si kolesa v svetovni seriji po kakovosti podobna: "Vse znamke, ki sponzorirajo world tour ekipe, so med najboljšimi na svetu. Razlike obstajajo, a mislim, da ne vplivajo usodno na rezultat." Vsak tekmovalec Bahraina ima vsaj šest koles, najboljši še kakšno kolo zraven: tri za dirke, eno doma in dve za vožnjo na čas. V osnovi obstajata dva tipa, eno kolo je bolj aerodinamično (za sprinterje), drugo za hribolazce. Vse ekipe že uporabljajo zavore z diski in 12-redni zadnji menjalnik. Največja razlika je pri obročih, pravi sogovornik; skoraj vsaka ekipa ima drugačne, veliko poudarka se daje izbiri gum. Pa ne zaradi profila, ni to formula ali motociklizem. "Naš opremljevalec se je zelo izkazal v vseh vremenskih razmerah. Bolj je pomembno, pod kakšnim pritiskom so gume," je dejal Demarin.

Podrobno nam je razložil, kako pomembna je za kakšno podlago širina gume. Novost pa je, da je za to sezono sistem "tubeless" že povsem izrinil tabularje. Oba sistema sta brez notranje zračnice, ki jih uporabljajo praktično le še rekreativci (pa še to manj tehnološko napredni), a je med njima pomembna razlika: "Pri 'tubeless' sistemu je v notranjosti tesnilna masa, mi ji pravimo mleko, ki manjše luknje sama 'zaflika'." Kolesarji Bahraina imajo pri izbiri koles odločitev v svojih rokah, z disk zavorami pa so se morali sprijazniti. "So še malo v razvoju, s kakšno novo generacijo bodo še boljše, a večina se ne pritožuje več. V primerjavi s petimi letimi nazaj se je kolo povsem spremenilo. Takšno, ki ima še integrirano krmilo in vse kable skrite, zahteva veliko preciznosti in časa," je povedal Istran.

A naj tehnologija še tako napreduje, na nedeljski dirki Pariz-Roubaix, ki je z obupnimi tlakovanimi odseki ekstremno zahtevna tako za človeška telesa kot za material, se je na čase zdelo, da so nekatera kolesa krhka, kot bi bila iz kartona. "To je posebna dirka. Ne znam si predstavljati, da bi se skozi Arenberg s kolesom sploh peljal, fantje pa tja pridrvijo s hitrostjo 60 kilometrov na uro. To ni vožnja s kolesom, to je dirkanje na polno, borba za preživetje, in tam se ne gleda, kaj se bo s kolesom zgodilo. Zato je veliko padcev, okvar, defektov," je dejal sogovornik. Pri Bahrainu so jo še dobro odnesli. "Imeli smo le dva padca in en defekt. Žal pa ga je imel Mohorič," je z malce kislim obrazom sklenil Massimo Demarin.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta