Tokio 2020: Lanski letos

Odštevanja je konec, po ognjemetu na tokijskem nebu bo šlo zares. Ne za sodelovanje, kot je bilo dobro staro Coubertinovo načelo, ampak za medalje in slavo. Športno gladiatorstvo že lep čas več ne pozna milosti in ne romantike. Turistov na Japonskem ne boste srečali, ne takšnih in ne drugačnih. Olimpijske norme so bile tako visoko, da so jih dosegli le redki, in ker so tukajšnje oblasti dodobra zaostrile pogoje vstopa v državo, so jih izpolnili le tisti, ki so jih morali.

Sicer pa so Japonci tako in tako zaprli dostop do prizorišč, tribune bodo samevale. Če smo se počasi začeli spet navajati na normalno življenje, se na drugi strani vračamo v okove. Dvaintridesete olimpijske igre moderne dobe bodo posebne v več pogledih. Čez desetletja bo morda še kdo pomislil, da danes ni nič narobe in je šlo vse po časovnici, ker so tako v olimpijski družini kot v nogometni sprejeli bizarno odločitev in pri olimpijskih igrah ter Euru obdržali letnico 2020. A če bodo spomini zbledeli, bodo ostale fotografije in posnetki športnikov, sodnikov in vseh funkcionarjev v maskah pred praznimi stoli. Je torej vredno potvarjati zgodovino že v osnovi, nas je res tako sram priznati svetovno zdravstveno krizo in je sprenevedanje ter zanikanje boljša opcija kot soočenje z realnostjo globalnega problema, ki morda prav zaradi tega še lep čas ne bo rešen?

Za tiste, ki jih je udarilo izgubljeno leto, je itak prepozno, v Tokiu bodo blesteli tisti, ki jim je dodatek prišel prav. Predvsem mlajši in delavni, ki so kljubovali izolaciji. Slovenija ima obojih kar nekaj, čeprav po številkah najskromnejšo zasedbo v tem tisočletju. Se pa kvantiteta pozabi, ko moraš pokazati kvaliteto, katere pa naši reprezentanci tudi ne primanjkuje, zato lahko z optimizmom pogledujemo proti 16 dnevom, ko bo na tekmovališča stopilo 12.000 športnikov iz 206 držav.

Slovenci so si vselej znali izboriti prostor pod soncem, z zadnjih štirih olimpijskih iger se niso vračali z manj kot po štirimi odličji, zato bi bilo kaj manj letos seveda podpovprečno. A ker so bila ta leta nadpovprečna, stopimo v drugačno perspektivo. Pa v tem ne iščemo alibija že vnaprej, ne nazadnje ne bi bilo nič nenavadno, če bi bero celo presegli. Slovenija ima plezalno kraljico Janjo Garnbret, mladega orjaka v metu diska Kristjana Čeha, sijajno generacijo košarkarjev z genialnim Luko Dončićem, fenomenalni kolesarski dvojec Tadej Pogačar-Primož Roglič, osvajalko judoističnega zlata v Riu Tino Trstenjak, lastnico brona Anamarijo Velenšek in srebrnega kajakaša Petra Kauzerja, tudi jadralni tandem Tina Mrak-Veronika Macarol in še kakšnega džokerja v rokavu. Kdo ve, kaj skriva mlada plavalka Katja Fain, veslači, igralec namiznega tenisa Darko Jorgić … Veliko potenciala premora majhna Slovenija, ki je v skromnih okvirjih le geografsko. Vsaj kar se športa tiče, in letošnji Tokio z lansko letnico bo to nedvomno potrdil. Pa medalje gor ali dol. Zato ne dajte od sebe vsega že čez dan, nastavite budilke in navijajte ponoči!